Trendi: Trije so gneča

Vse manj ljudi voli politični mainstream, to je trend, značilen za večino držav članic Evropske unije. Tradicionalna politična razmerja razpadajo, politični prostor je razdrobljen, več in več volivcev se ozira k novim, ozko profiliranim gibanjem ali protestnim strankam. V Veliki Britaniji denimo, kjer se na oblasti vedno izmenjujejo torijci in laburisti, se pred majskimi parlamentarnimi volitvami že drugič zapored obeta koalicijska vlada. Novi politični fenomen določa tudi Francijo in Španijo: v eni in drugi so nedavne lokalne volitve, in pred tem že volitve v evropski parlament, potrdile krušenje bipolarnosti. Nekdaj relativno stabilno dvostrankarstvo v Evropi razpada.

Otok je bil vedno prizorišče jasno definiranega dvostrankarskega sistema, pred več desetletji so konservativci in laburisti pobrali celo več kot 95 odstotkov volilnih glasov. Pred »najpomembnejšimi volitvami v novejši zgodovini«, ki bodo odločujoče tudi za nadaljnje razmerje Britanije z Evropo, pa bi vodilni stranki skupaj lahko zbrali rekordno nizko podporo. Tak izid bi prinesel vnovično koalicijo oziroma manjšinsko vlado.

V Španiji in Franciji se z rezultatom na lokalni ravni dvostrankarstvo umika tristrankarskemu sistemu. V obeh sta se doslej na oblasti izmenoma vrstili desna in leva politična garnitura, zdaj je na odru še tretji: v španskem primeru politični novinec, stranka Podemos je zelo svež pojav. V Franciji je z ekonomsko krizo in pojemajočo politično močjo oziroma prevlado Nemčije v Evropi dobila močan zagon skrajno desna Nacionalna fronta.

Lokalne volitve v Andaluziji so dale zagon novima političnima silama, stranki Pabla Iglesiasa in Ciudadanos, skupaj sta pobrali četrtino glasov, postali tretja oziroma četrta najmočnejša regionalna stranka. In to so bile komaj prve v nizu letošnjih volilnih izbir. Podemos vznemirja od bliskovitega vzpona na evropskih volitvah lani, medtem ko sredinska stranka, ustanovljena pred skoraj desetletjem, pridobiva popularnost zaradi krize in korupcijskih škandalov, ki bremenijo konservativce in socialiste. Analize onkraj mainstreama primerjajo spremembe na španskem prizorišču s »političnim potresom«.

Departmajske volitve v Franciji so sicer nakazale vrnitev konservativca Nicolasa Sarkozyja, vendar je dvostrankarstvo zgodovina, drugouvrščena Marine Le Pen ni več na obrobju. Reakcionarna stranka se prebija tudi tja, kjer sporočila Nacionalne fronte včasih niso bila slišna. Kot v Španiji tudi tu poteka politična bitka med tremi. In vprašanje ostaja, katera stranka bo odveč po prvem krogu predsedniške tekme leta 2017.

Spreminjanje politične krajine in zaton tradicionalnih strank je opaziti tudi drugod v EU, fragmentacija je postala vseevropski pojav. V Nemčiji kanclerka Angela Merkel v tretje vlada z »veliko koalicijo«, v Grčiji je na oblasti Siriza. V Avstriji in na Švedskem obe vodilni politični sili že desetletja izgubljata glasove. Na spomladanskih lokalnih volitvah na Nizozemskem, in te posredno določajo sestavo senata, se je glavnina glasov porazdelila med šesterico strank. Nekdanje predvidljivosti, vedno relativno stabilnega političnega sistema, ni več.