Trendi: Zgodovina in spomin

Je leto obletnic. V prvi vrsti stoletnice »vélike vojne«, bolj grozljive in bolj travmatične od druge svetovne vojne, v katero je svetovna politika leta 1914 zakorakala tako, kakor bi bila mesečna. Pravkar so se končala praznovanja ob sedemdeseti obletnici anglo-ameriškega izkrcanja v Normandiji, ob stalingrajski bitki najodločilnejše operacije za poraz Nemčije in začetek konca druge vojne. Bolj v ozadju in zaznamovano s precej krajšo zgodovinsko distanco je spominjanje kitajskega pokola na Tiananmenu, od vseh najdosledneje, najbolj sistematično potlačen spomin v zgodovini uradnih zgodovin. In še nam zelo bližnja dvojica v nizu obletnic: desetletje članstva vzhodnoevropskih držav v Evropski uniji in četrt stoletja od padca komunizma. To zadnje je bilo veliko slavje nekdanjega Vzhoda. Pomenljivo je, da ga slovenska država ni niti opazila.

Medtem ko so bile na Zahodu vse oči uprte v praznovanje dneva D, ki je v zgodovini prerasel v mit, so percepcije vzhoda celine nekolikanj drugačne. Za večino Evrope je pomenilo leto 1945 osvoboditev izpod fašizma in nacizma, za Vzhod je svoboda prišla štirideset let pozneje. Boj proti hitlerizmu in komunizmu se je končal leta 1989, pravijo Poljaki. Posamični poskusi pred tem – protikomunistična vstaja v Budimpešti leta 1956 ali »praška pomlad« leta 1968 – so se izjalovili. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo občutiti prvi vonj po prostosti, razdejanje na ulicah madžarske in češkoslovaške prestolnice je del tega spomina.

In čeprav je bilo mogoče zaslutiti politično krušenje totalitarne strukture in širjenje razpok v sovjetskem monolitu, je trajalo več desetletij, preden se je sistem sesul. Zahod ni bil pripravljen intervenirati, vemo, »neintervencija« je bila njegova strategija do Vzhodne Evrope. Zato so letnice 1945, 1956, 1968 travmatične postaje v zavesti vzhodne evropske polovice, razočaranja, ki jih ne bo pozabila, zato je Tony Judt pisal o »razdeljenem«, »asimetričnem« evropskem spominu.

Slovenija od te skupinske slike Vzhoda rahlo odstopa − ko je bila še del nekdanje Jugoslavije, je ni bilo mogoče primerjati s kako Poljsko. Vemo, zadnja pomni dolgo, trdo umiranje komunizima. In vendar je tudi Slovenija del zgodbe nekdanjih komunističnih držav, del ene in iste zgodovine.

Praznovanje obletnice konca komunizma prejšnji teden v Varšavi, ki se je začel s prvimi napol demokratičnimi parlamentarnimi volitvami na Poljskem, in te so pripeljale do padca režima na Vzhodu, je bilo pomemben dogodek. Udeležile so se ga delegacije iz skoraj petdesetih držav, med gosti je bil tudi ameriški predsednik Barack Obama, ob njem predsedniki iz srednje- in vzhodnoevropskih držav. Opazno je umanjkala Slovenija. Boruta Pahorja ni bilo vmes. Razlage, da je bil šef države takrat na uradnem obisku v Sarajevu, kjer je prejel prestižno nagrado, ki jo vsako leto podelijo tujemu voditelju za zasluge za Bosno in Hercegovino, so nezadostne. Slovenija je zanemarljiv mednarodni subjekt in za to se je potrudila sama.