Tiskane izdaje
Tretja svetovna vojna je besedna zveza, s katero so po drugi svetovni vojni ciljali na menda neizbežni spopad med Zahodom in Vzhodom. Natančneje, med kapitalističnimi državami, združenimi v vojaško zvezo Nato pod patronatom Združenih držav Amerike, in socialističnimi državami, povezanimi v Varšavski pakt pod nadzorom Sovjetske zveze. Glavno bojišče te vojne naj bi bila Evropa, kjer so nekakšen tamponski pas tvorile nevtralne kapitalistične Švedska, Finska, Švica in Avstrija ter neuvrščena socialistična Jugoslavija. Glavno bojišče tretje svetovne vojne bi bila Nemčija, predvsem Zvezna republika Nemčija.
Ta spopad ni nikoli izbruhnil. Svet mu je bil morda najbliže med kubansko krizo, ko so menda letala z jedrskimi bombami čakala le še ukaz, da se usmerijo proti svojim tarčam. Potem je šel razvoj jedrskega orožja v skoraj znanstvenofantastično smer, razvili so medcelinske izstrelke, ki jih ne bi mogel nihče več ustaviti, kot bi lahko velike in precej okorne strateške bombnike.
Ob tem morda ni odveč pogled v knjigo kontroverznega ameriškega politologa in diplomata, po rodu nemškega Juda, Henryja Kissingerja, z naslovom Diplomacija (Diplomacy). V njej je zapisal, da množični spopad z raketami najbrž ni bil realna možnost, saj Sovjeti niso nikoli preizkusili več kot dveh izstrelkov hkrati, Američani pa iz jedrskih silosov sploh nikoli niso izstrelili nobene rakete, saj so se bali, da bi lahko nenadzorovano padle in povzročile požare.
Naj je bila tretja svetovna vojna realno mogoča ali ne, po začetku perestrojke v Sovjetski zvezi in razpadu vzhodnega bloka, se pravi koncu hladne vojne, je pojem zdrsnil v pozabo. O nečem podobnem, vendar ne totalnem spopadu, ampak o vrsti manjših konfliktov je v 90. letih prejšnjega stoletja razmišljal ameriški politolog Samuel Huntington. Svojo tezo o trku civilizacij je iz predavanja na konservativnem možganskem trustu AEI prek članka v zunanjepolitičnem dvomesečniku Foreign Affairs razvil v obširno knjigo. Po njegovem gonilo spopadov v prihodnosti ne bodo več ideologije, ampak trenja med civilizacijami, utemeljenimi na veri in kulturi.
Ena od najpomembnejših meja med civilizacijami, tista, ki deli zahodno od pravoslavne, seka tudi Balkan. Huntington seveda ni bil preroški genij, saj je leta 1992, ko je prvič predaval o trku civilizacij, na tej meji že divjala vojna med Srbijo in Hrvaško, pa tudi v Bosni in Hercegovini. Leta 1996, ko je objavil knjigo, je orožje v tretji balkanski vojni že utihnilo; nekaj let pozneje je spet spregovorilo še v stranskih spopadih na Kosovu in v Makedoniji. Nestabilne razmere na Balkanu se niso končale do danes, vrhovna oblast v Bosni je še vedno in brez omejitev trajanja mandata visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino. To je zdaj že šesto leto koroški Slovenec Valentin Inzko.
O tretji svetovni vojni se je začelo spet govoriti pred kratkim. Nekateri namreč trdijo, da so sedanji spopadi od Ukrajine prek Bližnjega vzhoda, predvsem Sirije, po eni strani v Azijo, po drugi pa na sever Afrike, v Libijo in notranjost črne celine, že tako razširjeni, da bi jim lahko rekli nova svetovna vojna. V Evropi in Ameriki je menda ne poimenujejo tako predvsem zato, ker sami za zdaj aktivno še ne sodelujejo v njih.
Posebno problematična se zdi Ukrajina. Tudi skozi to državo poteka Huntingtonova meja med zahodno in pravoslavno civilizacijo. Zanimivo je, da je Huntington predvidel – v tem primeru res skoraj preroško –, kaj se bo zgodilo. Zapisal je namreč, da odprta vojna med Rusijo in Ukrajino ni posebno verjetna, bolj verjeten se zdi razpad druge. Lahko bi bil bolj nasilen kot razpad Češkoslovaške – ta se je končal z mirno ločitvijo –, vendar manj krvav kot razpad Jugoslavije. V Ukrajini zdaj res poteka neke vrste državljanska vojna srednje intenzivnosti. Sicer je krvava, vendar daleč od kaotičnega, grizlijevskega boja vseh proti vsem na truplu Jugoslavije v prvi polovici 90. let.
Kljub dramatičnim tonom pa kriza v Ukrajini ne bo prerasla v pravo vojno večjih razsežnosti. Ukrajina s 45 milijoni prebivalcev, od katerih je več kot tri četrtine Ukrajincev, ni Čečenija ali Gruzija. Je ravno toliko šibka, da ji Rusi lahko odtrgajo kakšen kos ozemlja, na primer Krim, in izsilijo večjo avtonomijo za svoje rojake na vzhodu, za kaj več pa preprosto nimajo moči. Na pogajanjih v Minsku ta teden Putinu tudi niso stali nasproti mlahavi predstavniki Evropske unije, ampak voditelja dveh močnih evropskih držav, Nemčije in Francije. Še trdneje za Kijevom stojijo Američani. Teh v Minsku ni bilo, v svoji malhi pa imajo za milijardo pomoči Ukrajini v orožju. Spopadi na vzhodu Ukrajine niso zametek tretje svetovne vojne. So predvsem vojna živcev.
