Trg svobode

Že več kot dvajset let skoraj vsi skupaj poskušamo narediti to državo malo boljšo, da ne rečem zelo dobro. Že dolgo, tako rekoč iz roda v rod, poskušamo živeti kot skupnost na način, ki bi odgovarjal vsem in vsem tudi nudil možnosti za blagostanje. Pa nam očitno ne znese.

Znese pa nam zato ne, ker se ne znamo zmeniti, pogovarjati. Ne znamo povedati, pisati, morda celo več niti misliti ne znamo.

Vse to, kar se je zgodilo zadnji teden, je v bistvu komunikacijski problem.

V četrtek je predsednik Republike pozval državljane, naj demonstrirajo mirno, da svojim protestom ne bi odvzeli »sporočilne moči«.

To je sicer lepo rečeno. Pa vendar mi dovolite, da se zapičim v to »sporočilno moč« in jo poskusim zanalizirati brez vnaprejšnje, vzvišene, salonske antipatije do ponižanih in razžaljenih uličarjev.

Sporočilo je mogoče povzeti v dveh besedah: »Gotof je!« Tu sploh ne gre samo za Kanglerja, ne gre samo za Maribor. Gre za vsakega politika, levega in desnega, ki nas je kdajkoli razočaral, se nam lagal, nas imel za norca, nas podcenjeval, nam kradel.

»Gotova je« abstraktna lutka politika, ki jo demonstranti v bizarno urbanem vudu ritualu simbolično zažigajo. Gre za posplošeno družbeno klimo, za stanje duha. Gre za nekaj podobnega, čeprav bolj desperatnega in navidez radikalnega, kot je sporočal slogan ZSMS leta 1989 in ki se je glasil: »Dost mam!«

V vseh teh dvajsetih letih je bilo v Sloveniji in o Sloveniji povedanega veliko kritičnega in nemalo pametnega. In če rečem kritičnega in pametnega, potem s tem mislim nekaj bolj sofisticiranega, bolj kompleksnega in tudi tehtnega, kot pa je mogoče razbrati iz dveh besed, sestavljenih v smešno narečno, a tem bolj učinkovito, z emocijami nabito sintagmo.

Odveč je poudarjati, da je bila množica na Trgu svobode v Mariboru v ponedeljek bolj sporočilno učinkovita kot cele legije ne vedno in ne nujno dobronamernih in pametnih novinarjev, intelektualcev, zaskrbljenih državljanov in nenazadnje politikov, ki so se čutili dolžne zganjati obskurantizem, da bi si povečali konkurenčno prednost pred drugimi politiki na naslednjih volitvah.

Célo večnost smo govorili in pisali in operirali z besedami, besedami, besedami - pa nič.

Nakar se zbere nekajtisočglava množica na protestu proti osovraženemu šefu becirka - pa se država zatrese do temeljev.

Beseda je močnejša od meča? Že mogoče. Toda nedvomno je transparent močnejši od besede.

Zato sem na dvoumen način žalosten in obenem vesel. Vsi ti ljudje so povedali natanko to, kar smo vseh teh dvajset let govorili in pisali in dopovedovali eden drugemu in vsem drugim po vrsti.

Povedali so točno to, kar smo včasih šimfali ob šankih in pred kamerami in se mogoče kdaj delali neumne, kot da ni naša stvar.

Povedali so točno to, česar očitno nismo znali dovolj dobro formulirati ali povedati dovolj glasno ali pa morda nismo mislili dovolj iskreno.

Povedali so točno to, kar smo po svoje ves čas govorili, pa nam ni dovolj ljudi verjelo, ker pač nismo ali niso bili v taki situaciji, da ne bi več imeli česa izgubiti.

Potem pa spet postanem slabe volje in pomislim, da je ravno obrnjeno: vsa ta uboga gmajna je povedala natanko to, kar bi lahko že zdavnaj vedela, če bi malo več brala in poslušala pametnejše od sebe in če bi znala prepoznavati zaveznike.

Pa jih seveda ni znala. Ali pa jih ni imela.

V vseh teh dvajsetih letih smo slišali veliko predlogov in pobud, tako s strani poklicanih kot nepoklicanih, kako bi stvari zlepa in s sprotnimi popravki obrnili na bolje – pa se za ta svarila nihče ni zmenil ali vsaj ne tisti, ki bi jih lahko implementirali.

Zato se zna zgoditi, da se bo vse tisto, česar nismo znali ali hoteli spremeniti, spremenilo zgrda in na horuk. Konservativci med nami niso hoteli podreti nekaj stavb, da bi naredili prostor za novo. Zdaj pa nas bo za kazen mogoče opustošil rušilni potres in bomo morali cela mesta in vasi graditi na novo.

Nikoli se ne upirajte radikalcem, dragi rojaki, poslušajte jih in ubogajte, kot da so vaša mama! Nauk te zgodbe, kot jo dojemam sam, je namreč naslednji: za vsakim nerealiziranim, neuslišanim radikalcem pride za cele mestne trge moralistov, ki ustvarjajo razmere, kot da imajo hočeš-nočeš prav brez argumentov.

Ti vas bodo znali z namišljeno modrostjo množic prepričati v karkoli. Celo v to, da je najbolj radikalna družbena sprememba tista, ki pod krinko preloma z dosedanjostjo in popravljanja starih krivic doseže to, da se spremeni le bore malo in še to samo na površini.

Pa vendar! To zna biti resetiranje, kakršnega si še pred dvema letoma nismo ne predstavljali ne želeli niti v sanjah.

Sicer pa kljub vsemu raje potihem podpiram demonstrante, kot pa vse tiste okrog njih, ki imajo toliko povedati. Moti me ta medijska histerija, ki v vsaki gruči demonstrantov vidi novo revolucijo in v vsakem napol pismenem transparentu genialen slogan. Moti me ta obsesija s Facebookom kot civilnodružbeno alternativo, da ne počim od smeha. Moti me ta vokabular, ki se je kot bacil razširil iz nižje pogovorne mariborščine tako rekoč v SSKJ ali vsaj v sociologijo. To je popolna nivelizacija jezika, ki so ga vedno brez veze ščitili pred nečistimi primesmi, zdaj pa imajo hudiča.

Kogarkoli danes kaj vprašamo o situaciji, vam bo odgovoril s podobnimi besedami kot človek s Trga svobode. Karkoli dandanes natisnemo, bo zvenelo kot vzklik človeka s Trga svobode. Kogarkoli danes postavimo pred kamero, bo videti kot livestream ponedeljkove množice na Trgu svobode.

Dolgo tudi nisem slišal toliko besed o tem, da je treba biti miren in dostojanstven – skoraj tako dolgo, kot nisem slišal, da se ne sme razbijati izložb in zažigati avtov ali da policija ne sme pretepati ljudi.

V tem smislu me moti ta nepoboljšljivo gandijevski ali martin-luther-kingovski idealizem, cepljen na pomasovljeno slovensko nergaštvo in postoterjen z efektom Novemberfesta. Od ljudi brez miru in dostojanstva ne moremo pričakovati, da bodo mirni in dostojanstveni. Ti pozivi so samo prastrah pred državljansko nepokorščino. Med neudeležbo na volitvah in razbijanjem izložb za politike ni razlike.

Karkoli že se bo zgodilo na vseslovenskem Trgu svobode, bom z demonstranti simpatiziral, ne bom pa zanje navijal. Med enim in drugim, če slučajno ne veste, je velika razlika. Raje bi še naprej sam kaj dosegel z besedami, kot pa prepuščal vajeti življenja v tej državi tistim, ki vihtijo transparente.

In da ne bo pomote: vihtijo jih še zdaleč ne samo ljudje s Trga svobode, temveč tudi tisti, proti katerim v resnici protestirajo.