Proti-slovja: Trumpovo danajsko darilo

Ker se je ta teden zgodil svetovni politični potres najvišje stopnje po novi, »Trumpovi lestvici«, najbrž nihče ne pričakuje kolumne, namenjene vzreji ovac v Avstraliji. Svet se lomi in po šokantnem »11/9«, kot Američani zapišejo datum objave zmage Donalda Trumpa, nas zelo verjetno čakajo še radikalnejše spremembe, kot po Bushevem »9/11«. Vedno pronicljiv Spieglov kolumnist Jakob Augstein je Trumpovo zmago označil kar za »konec Zahoda, konec ere liberalizma in začetek fašizma, ki prihaja na oblast«. Besede kot so demokracija, volitve, svoboda in tudi Zahod so po njegovem postale »krhke in lomljive«.

Med vsemi evropskimi politiki, ki so pohiteli z vljudnostnimi čestitkami novemu ameriškemu predsedniku, se tega očitno še najbolj zaveda nemška kanclerka Angela Merkel. Trumpu je v svoji čestitki ponudila sodelovanje, a le na temelju naslednjih vrednot: »demokracije, svobode in spoštovanja pravic ter dostojanstva vseh ljudi ne glede na njihov izvor, barvo kože, vero, spol, spolno usmerjenost ali politično prepričanje«. Težko je spregledati, da med naštetim ni večina tistega, kar je zmagoviti republikanec med kampanjo veselo kršil, in da je bil do zdaj Zahod z ZDA na čelu tisti, ki je postavljal take pogoje. Na primer Vladimirju Putinu.

Ni ga še bilo nemškega kanclerja, ki bi si v vsej povojni zgodovini čezatlantskih odnosov drznil izvoljenemu ameriškemu predsedniku napisati kaj takega. Kar je samo po sebi dovolj zgovoren znak, s kakšno zaskrbljenostjo, tudi za svojo demokracijo, je Evropa sprejela izid ameriških volitev. Sama ima namreč več kot dovolj opravka s svojimi desničarskimi populisti, ki bi Evropo (če ostanemo samo pri notranji politiki) urejali na podobno preprost in poenostavljen način.

Kako dobrodošlo darilo je bila zanje zmaga Donalda Trumpa, pričajo njihovi tviti. »Vse kaže, da se bosta v letu 2016 zgodili dve veliki politični revoluciji, in da bo Donald Trump še večja od brexita,« je zapisal največji britanski desničarski skrajnež Nigel Farage. Za madžarskega desnokonservativnega premiera Orbana je bila Trumpova zmaga dokaz, »da demokracija še živi«, ruski predsednik Putin jo je sprejel z odprtimi rokami, za šefa avstrijskih svobodnjakov Heinz-Christiana Stracheje, ki ima 4. decembra spet v igri svojega populističnega predsedniškega kandidata Norberta Hoferja, je Trump dokaz, kako bodo »volivci kaznovali levico in domišljave nosilce oblasti«, za nizozemskega skrajneža Geerta Wildersa pa zgled »kako si bodo tudi Nizozemci vzeli nazaj svojo državo«.

Nič manj vesela ni bila ta čas najbolj resna evropska skrajnodesničarska predsedniška kandidatka Marine Le Pen (funkcija predsednika je v Franciji pomembnejša kot v Avstriji), ki ji Trumpova zmaga odpira pot do prestola. In če maja pade socialna in tradicionalno revolucionarna Francija, ki je Evropi dala »enakost, svobodo in bratstvo«, se domine hitro lahko začno podirati. Tudi v Nemčiji, ki ni brez svoje vse močnejše AfD. Kam to vodi, ko začno politični populisti zmagovito podžigati izigrane in na vse jezne množice, smo v Evropi že videli. Za Ameriko pa je dovolj zgovoren napis z enega izmed transparentov na protestih proti Trumpovi izvolitvi: »En korak naprej, 50 let nazaj!«