Tiskane izdaje
Stavil je na vse ali nič in enačba se je izšla, vse niti so spet v njegovih rokah. Recep Tayyip Erdoğan je dosegel eno najbolj osupljivih zmag, konsolidiral je moč, 13 let zapored ohranja absolutno vladavino v Turčiji, mogoče bo zbral celo dodatne glasove za spremembo ustave in uvedbo predsedniškega sistema. Je tipični politik naše dobe, zelo dobro razume strah in upravlja psihologijo strahu. Evropa je v paradoksalnem položaju: ni si mogla želeti zmage avtoritarnega voditelja, in vendar je prav on tisti, ki ga najbolj potrebuje pri beguncih.
Zmagal je s strategijo strahu, stavil je na »stabilnost«. Govoril je o pomenu parlamentarne večine za politično trdnost države, razglašal se je za dejavnik stabilnosti, vendar je bila njegova moč v nestabilnosti, h kateri je spretno prispeval. Stopnjeval je etnične in politične napetosti, obračune s Kurdi je izrabil za krepitev nacionalizma, izkazal se je kot vešč manipulator konfliktov. Čeprav je po ustavi predsednik vseh, se je ukvarjal zlasti z delitvami in zaostrovanji identitet. Njegov odnos do Islamske države je vsaj dvoumen, ljubše tarče kot Isis so mu Kurdi. V kampanji si ni pomišljal izrabiti nedemokratičnih metod, tri dni pred volitvami je okupiral dva televizijska kanala, policijske racije in obračunavanja z mediji niso poškodovali njegovega ugleda med privrženci.
Zadnje nekaj pove o naravi turške demokracije in preferencah turških državljanov. Številni Turki so privrženi Evropi, želeli so si pridružitve EU, toda verjamejo tudi v moč vojske, pripravljeni so slediti avtoritarnemu vodji, pravi nobelovec Orhan Pamuk. Težnje po evropskosti se prepletajo z vrednotami tradicionalne religije, en in drugi vidik Turčije sobivata drug ob drugem.
Turčija je tampon med Evropo in Bližnjim vzhodom, do letošnjega poletja Evropejcev niso zanimali milijoni beguncev ob turški meji s Sirijo, v Jordaniji, Libanonu. Politična elita ni razumela, da je Turčija med najpomembnejšimi vprašanji evropske zunanje politike. Preveč jo je hromil strah pred veliko muslimansko državo, ki presprašuje »našo« identiteto. Kot je pred časom v pogovoru za Sobotno prilogo rekel Nizozemec Gijs de Vries: Ko Evropejci govorijo o Turčiji, govorijo o sebi.
Kulturno fragmentirana Evropa, ki jo begunci razdvajajo bolj kot prej kriza, ni nič več zvišena. Doumela je, da usodno potrebuje Turčijo. Potrebuje jo bolj, kot Turčija potrebuje Evropo in, paradoksalno, potrebuje jo prav zdaj, ko je Erdoğan avtoritarnejši kot prej. Turčija je postala ključ. Na njeni meji živi več kot dva milijona beguncev, Erdoğan jih lahko zadrži ali napoti proti Grčiji. Medtem ko je za rešitev »begunske krize« potrebno kaj več kakor podkupovanje, pa se Unija ne more ogniti vprašanju, kaj bi bilo, če bi bilo Turčiji prej ponujeno članstvo v EU. Krivda je tudi v Bruslju, Berlinu, Parizu, z odrekanjem same možnosti pridružitve, s tem, ko je niso obravnavali enako kot drugih prosilk, so prispevali k neootomanskim ambicijam. Tačas celina potrebuje avtokrata, ki ga je bila sama soustvarila, enako kot je Zahod po letu 1989 zaporedoma poniževal Rusijo, prispeval k vrnitvi imperialnih prizadevanj. Politika poniževanja spreminja ponižane v sovražnike, temo je pred leti problematiziral Dominique Moïsi in bolj pred kratkim Jacques Attali.
Povsod zmagujejo avtoritarni voditelji, volivci, tudi evropski, imajo čedalje manj pomislekov glede tega. Kar gledamo, so sadovi evropske politike.
