Umetniški vtis

Pred dnevi so se pretendenti za Frančevo dediščino, torej tisti, ki bi radi postali župani oziroma županje, skorajda povsem razgalili pred javnostjo. Malodane so naokrog obrnili spodnjice; kdo ve, morda pa bi iz njih padel kakšen evro. Skratka, razkrili so, koliko imajo pod palcem, s kakšnim statusnim simbolom se prevažajo naokrog in celo, kaj visi na njihovih stenah.

Zanimiva je zlasti slednja kategorija, v kateri je absolutni zmagovalec mladi poslanec Matevž. Če primerjava ne bi bila neumestna, bi ga lahko v luči pometanja s tekmeci postavili ob bok kar naši šampionki Tini iz Črne na Koroškem. A Tina je samo ena, Matevž pa tudi.

Torej, Matevž trdi, da ima nekaj umetniških slik – pozor! –, katerih avtor je. Točno tako, svoja olja na platnu ali kar koli pač ima, je sam označil za umetniško delo. A ker do zdaj še nismo slišali, da bi se lahko naš Matevž ob bok postavil slovenskim impresionistom kova Grohar ali naivcem, kot je bil Tisnikar, bomo z umetniško kritiko previdni, saj se nikoli ne ve, kakšen talent skriva možakar globoko v sebi in bi mu lahko z nekritičnim pisanjem povzročili nepopisno krivico.

Umetniške slike so namreč na totem koncu pač od nekdaj vzbujale zavist. Občasno celo organov pregona. Še je živ spomin na godljo, ki so jo zakuhali našemu Francu in ga osumili, češ da je v zameno za umetnino v okvirju, vredno nekaj tisočakov, uredil, da je občina plačala prestavitev kolektorja med gradnjo tržnice.

Ampak pustimo zdaj Franca, naj v miru uživa v senci v sosednji prijateljski občini in mirno spremlja krvav boj za njegov fotelj. Poglejmo raje, kako je z lastništvom umetnin nekaterih drugih radibibiližupanov. Kadidatka Lidija, denimo, ima umetnine neprecenljive vrednosti. Kajpak ji v dnevni sobi ne visi znamenita da Vincijeva Mona Liza, temveč slike, ki so jih narisali prijatelji.

Kaj pa kandidatka Andreja? Ta pa je za hece. Pod točko umetnine je uvrstila vezenine, kot so prtički, prti, gobelini ter slike, ki jih je dobila v zahvalo. Tudi zanjo je vrednost kajpada neprecenljiva. Svojevrsten dosežek pa je uspel kandidatu Avgustu. Pomislite, možakar je solastnik družinskega podjetja, to podjetje pa je lastnik – spomenika. Pravega pravcatega spomenika, in to ne komur koli, temveč knezu Koclju. Vrednost? Nerazkrita.

Vendar razkritje premoženja volivcem ni nepomembno opravilo, kar najbrž dobro ve tudi naš nekočjebilžupan Franc. Še je namreč živ spomin, ko nas je ob njegovi aretaciji – uf, počasi bosta od dogodka, ko se je nanj spravilo kar 117 kriminalistov, minili že dve leti – šokirala vest, da je lastnik manjše parcele s starejšo hiško na idilični lokaciji sredi pohorskih gozdov. Ampak Franc je takrat zadevo rešil elegantno, kot zna le on. Naokrog je raztrobil, da je kupil le nekakšno pogorišče. In zadevica je utonila v pozabo.