Upanje za Kongo?

Približno dvajset kilometrov od opustošenega mesteca Bunja v regiji Ituri na severovzhodu Demokratične republike Kongo so sredi rdečerjavega kolovoza, ki ga je obdajalo bujno zeleno rastje, ležala štiri trupla. Eno je bilo bolj razmesarjeno od drugega. Mladi ženski v visoki nosečnosti so morilci – otroci vojaki – iz maternice izrezali plod in na njegovo mesto vstavili prazno pivsko steklenico. Poleg štirih trupel – vsa so imela prerezane vratove – je ležala še živa deklica. Tudi njen vrat je bil prerezan. Najverjetneje z mačeto. Tiho je stokala. Njena usteca so bila izsušena. Francoski fotograf vietnamskega rodu, s katerim sva skupaj spremljala neopisljivo brutalne spopade med etničnim skupinama Hema in Lendu, le še eno bitko dolgoletne kongovske državljanske vojne, v kateri je umrlo več kot pet milijonov ljudi in v kateri je na vrhuncu spopadov poleg globalnih korporacijskih milic (na »lokalni pogon«) sodelovalo enajst afriških držav, se je sklonil in hudo ranjeno deklico vzel v naročje. Z eno roko jo je držal, z drugo ji je v otrpla usteca poskusil kaniti nekaj kapljic vode. A njena glavica je omahnila. Umrla je v njegovem naročju.

Takšnim in podobnim prizorom s(m)o bili priča vsi, ki smo v zadnjih petnajstih letih, kolikor že traja najbolj krvavi konflikt po drugi svetovni vojni – tako imenovana afriška svetovna vojna –, poročali iz Demokratične republike Kongo. Država je po genocidu v sosednji Ruandi, z njim povezanim begom Hutujcev, povzročiteljev genocida (»genocidaries«) na vzhod Konga, maščevalnem pohodu tutsijevskih milic ter padcu diktatorja Mobutuja zgrmela v prepad, ki je bil iz leta v leto globlji in – bolj krvav.

Zdelo se je, da vojne, ki nikjer ni bila bolj kruta, v enem najlepših in z naravnimi bogastvi najbolj obdarjenih predelov Zemlje nič ne more ustaviti. »Kongovsko naravno bogastvo je prekletstvo njegovih ljudi,« mi je pred desetimi leti v Bunji dejal belgijski vojak, ki je sodeloval v prvi evropski vojaški odpravi v Afriki (Artemis), in v enem stavku strnil peklensko usodo tamkajšnjega prebivalstva, nad katerim so – duhovi kralja Leopolda II. se ne bodo nikoli umirili – belgijski kolonizatorji skupaj z globalnimi trgovci s sužnji izvedli genocid.

Genocid, ki traja.

Medtem ko so ruandske, ugandske in številne lokalne milice plenile po rudnikih zlata, bakra, diamantov in koltana, ključne sestavine najbolj priljubljenih elektronskih igrač (od pametnih telefonov do igralnih konzol), je mednarodna skupnost pokol v Kongu opazovala s še več apatije kot kje drugje. Združeni narodi, še s sveže okrvavljenimi rokami zaradi botrovanja pri genocidih v Ruandi in Srebrenici, so v Kinšaso sicer poslali najbolj zajetno misijo v svoji zgodovini, a je bila notorično neučinkovita. Še huje – nekateri njeni pripadniki so sodelovali v epidemičnem posiljevanju kongovskih deklic ali bili vključeni v trgovino z ljudmi. Modre čelade so postale enota za nesposobnost in smrtonosnost birokracije ter celostno hipokrizijo mednarodne skupnosti. Desetletje so le dobivali solidne plače, se naokoli prevažali v dragih terenskih avtomobilih in utrjevali kliše o samih sebi. Varnostni svet se več kot deset let ni premaknil.

Potem pa se je zgodil čudež.

V palači ZN se je zgodilo nekaj zgodovinskega – VS je pred nekaj meseci oblikoval tako imenovano intervencijsko brigado, v katero so vpoklicali tri tisoč izurjenih vojakov iz treh afriških držav. Brigadi so podelili sila robusten mandat. Misija ZN se je na vzhodu Konga, po katerem so že dolgo pustošili pripadniki zloglasne milice M23, »uresničevalci ruandske politike na kongovski strani meje«, jasno postavila na stran sicer skrajno nesposobnih in skorumpiranih kongovski vladnih sil. Intervencijska brigada je – tudi z bojnimi helikopterji in tanki – aktivno posegla v spopade in ključno pripomogla k vojaškemu in političnemu porazu (ter vdaji) upornikov, ki bodo s kongovskimi oblastmi v prihodnjih dneh skoraj gotovo podpisali mirovni sporazum.

Mirovni sporazum, ki bo po mnenju vseh naših sogovornikov in analitikov lahko ustavil »večno« vojno v Demokratični republiki Kongo. To bi bila lahko velika zgodovinska prelomnica, s katero bi se utegnil vzpostaviti nov modus operandi mednarodne skupnosti.

Če nič drugega, za to obstaja upanje. In to je velik napredek.