Romanski razgledi: V človeškem svinjaku

Romanski razgledi

Objavljeno
19. januar 2018 10.47
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Pomeštrali smo vse, družba je zbegana, ne več zelo racionalna, zato pa vse bolj »histerično« strastna. Ojoj, ta problematična beseda: histerija – in to nereflektirano iz ženskih ust v kontekstu borbenega feminizma!?! Naj kar vnaprej nastavim še drugo lice?

V Franciji, in ne le tam, se dogaja prava vojna – ne med spoloma, ampak zaradi njiju. Vemo, kaj jo je sprožilo: sprevrženost Harveyja Weinsteina in, če niso prav tako resni francoski mediji konec lanskega leta samo lažno natolcevali, tudi domnevna spolna nasilnost Tarika Ramadana. Škandal, v katerega se je pogreznil muslimanski teolog, ni dodatno poglobil prepada med »moškim« in »ženskim«, ampak je – v Franciji, ne pa, začuda, tudi drugje – sprožil pravo vojno besed in ideologij. Prek časopisja, satirični Charlie Hebdo proti Mediapartu, sta si skočili v lase radikalno levičarstvo in sredinsko levičarstvo. Kot se smejijo desničarji, prvi intelektualca, krivega ali nedolžnega, pribijajo na križ, drugi ga v bran vlečejo z njega. In medtem se ideološko počez lasajo tako moški kot ženske ...

Še dodatno je – zaradi afere Weinstein – završalo pred kratkim, ko se je izkazalo, da se je sto žensk – recimo pisateljica Catherine Millet in, kot je zbodlo neredke, igralka Catherine Deneuve – podpisalo pod manifest, objavljen v Le Mondu: v njem so se postavile proti »feminizmu kot izrazu sovraštva do moških«. Dame so se, med drugim, strinjale, da je »posilstvo zločin«. Toda »vztrajno ali nespretno nagovarjanje žensk« po njihovem »ni prekršek«, kakor tudi »dvorjenje ali zapeljevanje ni mačistična nasilnost«. Kot so poskušale razumno razložiti, a so dregnile v osje gnezdo, je potrebno legitimno zavedanje o »spolnem nasilju nad ženskami, posebno v profesionalnih okoljih, kjer nekateri moški izkoriščajo svojo moč«. Ozaveščenost, ki jo je prinesla afera Weinstein, da je nujna, treba je, kot so zapisale, osvoboditi besede, ki mnogim ženskam stiskajo grlo, a kaj, ko se je ta osvobojenost zdaj posplošeno in puritansko sprevrgla v nasprotje, v »histerično« gonjo proti moškim: »Ukazujejo nam, da govorimo, kar je treba, da molčimo o tistem, kar lahko ozlovolji, na vse tiste, ki se nočejo ukloniti tovrstnim ukazom, pa gledajo kakor na izdajalke, sokrivke.« Vemo, kaj je sledilo, ali si lahko mislimo: brezglavo v odtenkih so zafrčale besede, odprla se je nova fronta – kajti menda so se »ženske postavile proti ženskam« –, ki jo »vodi« tudi feministka Caroline De Haas. Pred leti sem jo intervjuvala, ni se mi zdela fanatično neracionalna pri prepotrebnem obračanju (moškega) sveta v žensko smer. A zaradi podpisa polemične peticije, »ponesrečeno« naslovljene Branimo svobodo do nadlegovanja, nujno za seksualno svobodo, se je Deneuvova pozneje opravičila žrtvam spolnega nasilja in vendar pridala, kako nič v podpisanem besedilu ne govori o tem, da je nadlegovanje dobro ...

Nikoli ne poslušamo dovolj natančno drug drugega, kakor se, spol gor ali dol, nikoli dovolj ne spoštujemo, zato pa radi presojamo, obsojamo, ne držimo skupaj ... in zato (tudi) v Franciji zdaj že mesece na twitterju »tožarijo prasce« (Balance ton porc). Edino prav je tako – če le niso med njimi tudi nedolžni pujski, prinašalci neslutene (ljubezenske) sreče.