V pričakovanju dolgočasnosti

Od države pričakujemo zgolj to, da bo soliden servis za državljane
Objavljeno
09. junij 2018 13.00
Posodobljeno
09. junij 2018 13.03
»Povejte fantje, sem se od včeraj res tako zelo spremenil?« Ime nekega francoskega ministra v obdobju med obema vojnama, ki je tako nagovoril fotoreporterje, ki so ga na ulici že drugi dan vneto fotografirali, mi je ušlo iz spomina, se pa zdi njegova šala zelo simptomatična. Opozarja namreč na obsedenost javnosti s politiko, spremljanje slehernega koraka, besede, namiga in geste skoraj vsakega, še tako nepomembnega politika, se zdi že patološko početje, še zlasti ker se z izjemnim razvojem tehnologije in različnih medijev iz dneva v dan obseg te pozornost radikalno potencira.
Seveda moramo imeti pregled nad dogajanjem, politike še zdaleč ni mogoče prepustiti sami sebi, vendar bi se lahko ob tem vprašali ali ne gre tudi in predvsem za vojerstvo in za zdolgočaseno brskanje po pikanterijah in da politika na naše življenje nikakor nima tako velikega vpliva, kot si večina - še zlasti seveda politiki sami - domišlja. Belgija, ena najbogatejših evropskih držav - njen BDP na prebivalca je skoraj poravnan z nemškim, zelo visoko pa se redno uvršča tudi na svetovnem indeksu zadovoljstva državljanov - je bila v začetku tega desetletja 589 dni brez vlade, kar je morda najbolj ilustrativen dokaz, da sonce zjutraj še vedno vzide in zvečer zaide, tudi če parlament ne zaseda in ministri ne uradujejo in sestankujejo. Še bolj zgovoren je morda primer Italije, kjer so nedavno sestavili 66. vlado po drugi svetovni vojni, kar pomeni, da so v povprečju skoraj vsako leto Italijani gledali novo ministrsko ekipo. In začuda tudi tam ni prišlo do kolapsa sistema, prav nasprotno, Italija je kljub občasnim težavam v zadnjega pol stoletja postala povsem spodobna gospodarska sila.
Vpliva politike seveda tudi ni mogoče minimalizirati, še posebej ne pri nas, kjer se za razliko od večine drugih primerljivih držav neposredno vmešava v gospodarstvo in finančne inštitucije ter nenazadnje tudi v kulturo in druge podsisteme. Prav tako se zdi problematično prepričanje, da smo že v obdobju tako imenovane postpolitike, ko je politika le še vprašanje tehnike oziroma administriranja. Vedno se je pač potrebno odločati med prioritetami, tehtati komu v določenem obdobju nameniti več pozornosti (in seveda denarja) in komu manj in nikoli ne bodo razvili tako sofisticiranega računalniškega programa, ki bi znal te prioritete razpoznati bolje od - seveda odgovornega in razumnega - politika.
Vse to pa ne izključuje dejstva, da je politika pri nas veliko preveč v soju žarometov, predvsem pa, da se ta ukvarja predvsem z zadevami, ki se je ne tičejo, in s problemi, ki jih brez politike sploh ne bi bilo. Nič ni narobe z ideološkim pozicioniranjem, vendar le, če je to res v skladu z dejanji in ne zgolj prazno demagoško zaklinjanje. Prav tako bi bilo zelo zaželjeno, da ne bi imeli več predavanj o morali in etiki, ker teh standardov v družbi ne more postavljati politika, zadovoljni bomo že, če jih politiki ne bodo preveč kršili.
Od države oziroma vlade skratka ne pričakujemo ni več in seveda tudi nič manj kot da je zgleden servis za državljane. Morda se to komu od vase zagledanih »državnikov« zdi premalo imenitno, ampak tisti naj pač svojo politično kariero in neizmerne ambicije poskusijo realizirati v svetovnih velesilah, državljane Slovenije pa naj ne utrujajo z velikimi besedami, ki so običajno zgolj mlatenje prazne slame. Hočeš nočeš je - oziroma bi morala biti - demokracija v malih državah obsojena na dolgčas in na urejanje precej prozaičnih zadev in sicer zgolj eksistenčnih, medtem ko so za eksistencialna vprašanja povsem druga orodja.
Ob sedanjih zadregah s koalicijo naj se torej akterji čimprej dogovorijo kako in kaj, sestavijo vlado in spravijo z dnevnega reda čimveč zadev, o katerih poslušamo že desetletje, da ne bomo še na volitvah leta 2022 debatirali o kaosu v zdravstvu, arbitraži, drugem tiru, (ne)prodaji NLB in ubornih pokojninah. Če ne bo šlo, pa naj se pač pripravijo na predčasne volitve in bomo novo vlado dobili šele tam okrog božiča. In četudi jim tudi takrat ne uspe, smo še zelo daleč od belgijskih 589 dni. In četudi dosežemo ali celo presežemo še ta rekord, se ne bosta podrla ne svet in ne Slovenija.