Varufakisov pristanek

»Soglasni so v sovraštvu do mene in njihovo sovraštvo pozdravljam.« Tako je konec tedna po polomiji na zasedanju finančnih ministrov območja evra v Rigi grški finančni minister Janis Varufakis s citatom Franklina D. Roosevelta iz leta 1936 izrazil svoje občutke zadnjih dni. Samozavestni Varufakis, ki je v treh mesecih ministrovanja veliko nastopal po medijih in skušal podučiti vse okoli sebe, je bil na zasedanju povsem izoliran. Z vseh strani so ga obmetavali s kritikami, saj so se Atene s trmoglavljenjem približale breznu.

Da Varufakis ne more več resno sodelovati v pogajanjih o reševanju Grčije, je grški premier Aleksis Cipras očitno že ugotovil. Najprej se je v nedeljo odločil za klic v Berlin, kjer po njegovem dosedanjem razumevanju krize sedijo glavni krivci za grško katastrofo zadnjih let. Napadi na Nemčijo po Sirizini osvojitvi oblasti so bili, ob podcenjevanju partnerjev, med najbolj očitnimi strateškimi napakami nove grške vlade. Z njimi so kvečjemu še utrdili nasprotovanje kolegov atenskim načrtom.

Zato ni presenečenje, da se je Cipras po Rigi odločil, da Varufakisu spodreže krila. Načeloma sicer še vedno ima njegovo zaupanja in premier ga razglaša za žrtev napadov mednarodnega tiska, toda v pogajalski ekipi je nemudoma naredil rošade, s katerimi naj bi zagotovil bolj konstruktivno vzdušje. Vajeti že tako prevzema v roke sam Cipras in poskuša z bolj državniško držo rešiti, kar se rešiti da. Na veliki preizkušnji bo, ko bo volivcem moral pojasniti, zakaj so obljube njegove protivarčevalne koalicije neuresničljive.

Četudi poskuša v čim večji meri doseči sporazum na politični ravni, bo morala njegova vlada najprej končati tehnična opravila. Šele ko bodo institucije nekdanje trojke zadovoljne z reformno-varčevalnimi načrti Aten, bodo stvari dobili v roke finančni ministri. To pomeni, da ne zadoščajo zgolj obljube in prodaja licenc za konjske stave, temveč mora biti v parlamentu sprejet celovit sveženj. Brez tega upniki gotovo ne bodo odprli finančne pipe in vsaj v okviru pogajalske taktike sporočajo, da ne bodo popustili ne glede na grozeče posledice grškega bankrota.

V Grčiji pospešeno sprejemajo neobičajne ukrepe za polnjene blagajne, s katerimi za nekaj tednov podaljšujejo agonijo. Toda kar nekaj je znamenj premikov, ki nakazujejo preboj. Tabuja, govorjenja o načrtu B za Grčijo - kakršenkoli naj bi ta že bil –, ni več. V v mednarodni tisk ga je najbrž z nekaj naivnosti spravil slovenski finančni minister Dušan Mramor. Veliko trušča in omenjanje scenarijev, po katerih bi Grčija kljub bankrotu še lahko ostala v območju evra in, denimo, uvedla vzporedno valuto, bi lahko pomenilo, da se približuje dramatična končnica.

Grčiji se je še po zimskih gospodarskih napovedih za letos in prihodnje leto obetala ena najvišjih rasti v EU. Ta je do nadaljnjega zapravljena. Večmesečni zastoj, nesoglasja z upniki in grozeči bankrot imajo svojo ceno.