Tiskane izdaje
Turški predsednik z avtoritarnimi nagnjenji Recep Tayyip Erdoğan bo danes v bruseljskih palačah sprejet spoštljivo in z velikim medijskim truščem. Turčija se že desetletje na papirju pogaja o polnopravnem članstvu, pogajalski proces je v zadnjih letih povsem zastal. V Bruslju se o stranpoteh turške demokracije pod Erdoğanom ne bodo pogovarjali. Odločnega Turka po izbruhu begunske krize vidijo kot človeka, ki lahko s svojimi odločitvami pripomore k njeni blažitvi.
Kakšne načrte so s Turčijo skovale vodilne države in bruseljske institucije, ki bodo gostile veljaka z Bosporja, še ni povsem jasno. Gotovo je le, da si želijo njeno večjo vlogo pri nadzoru zunanje meje Unije v Grčiji. Skratka: če bi Turčije sirskim in drugim beguncem onemogočila pot čez morje do egejskih otokov, bi na evropska vrata potrkalo manj nesrečnežev. Ostali bi onstran Sredozemlja. Na mizi so doslej nepredstavljive rešitve, denimo skupni grško-turški nadzor meje.
Da bi nato pot beguncev potekala vsaj nekoliko bolj organizirano kot doslej, bi v Turčiji postavili velika taborišča, iz katerih bi jih nato v nekakšnih kontingentih odpeljali proti Evropi. Erdoğan seveda ne bo pripravljen sodelovati v igri, če ne bo dobil vsaj kakšne nagrade. V evropski komisiji brez zadržkov ponujajo Ankari hitrejši napredek v liberalizaciji vizumskega režima. Tudi denarnico bodo vzeti iz žepa, da bodo plačali oskrbo beguncev.
Če drži pisanje FAZ, si lahko Turčija še obeta uvrstitev na seznam varnih držav. V njih lahko članice EU po tekočem traku vračajo migrante, ki ne izpolnjuje pogojev za azil. Po drugi strani lahko dobi takšen status le država, v kateri so temeljne svoboščine spoštovane in nobena skupina ni sistematično preganjana. Položaj Kurdov in številne kršitve človekovih pravic bi bili v imenu višjih političnih ciljev prezrti.
Erdoğan si je zaželel še posebno varno cono na severu Sirije, ki bi jo vojaško branila mednarodna skupnost, vanjo pa si lahko tudi zatekle množice beguncev. Glede tega so bili v EU sicer doslej dvomljivi, na velikem političnem bazarju pa nič več ni nepredstavljivo. Navsezadnje, Turčija je že tako (ne)posredno vpletena v vojno v sosednji Siriji in bo morala dejavno sodelovati pri vsaki rešitvi. Sklicevanje na moralo je v takšnih okoliščinah očitno povsem odveč.
Razmere v Evropi so postale takšne, da tabujev ni več. Kultura dobrodošlice, kakršne se je pred mesecem dni razvila v Nemčiji, nima najbolj trdnih temeljev. Na nižjih ravneh, v občinah, bijejo plat zvona, saj niso več kos množici beguncev. Takšnega pritiska dlje časa ne morejo zdržati. V švedski Malmö je septembra prišlo 900 beguncev na dan, največ po balkanskih vojnah pred četrt stoletja. Javno mnenje se spreminja, politični učinki krize so nepredvidljivi.
Ker Evropa dolga leta – dokler niso prišli begunci – ni hotela videti sirske vojne, bo ukvarjanje z njenimi posledicami še veliko težje. Evropska diplomacija, služba za zunanje delovanje (EEAS) s 3500 zaposlenimi in polmilijardnim letnim proračunom, je med krizo povsem poniknila. Tako se z njo bolj kot bleda bruseljska diplomacija ukvarjajo notranji ministri. Kljub temu se še vsi v Bruslju zanašajo, da je pravi odgovor – več EU.
