Vedno novi apeli

Vsak med nami ima eno življenje, ki ga živi. Eno samo. Jokerja, za katerega se odloči, na kateri ravni ga bo unovčil – kadar se ne zgodi, da si kdo, kdorkoli že, želi privzeti to pravico in ga hoče unovčiti v njegovem imenu.

Kadar koli prisluhnem zgodbam v tem smislu, zaslišim pripev komada Đorđa Balaševića Neki novi klinci, v katerem avtor kocka s prevarantom – življenjem, ki vsak dan iz rokava izvleče nekega novega asa, starejši pa mu, kot dotlej že ves čas, vedno znova dopovedujejo, da je zdaj napočil pravi čas. Čas za spremembe. Čas, ki mu novo zgodbo pišejo drugi ljudje.

Zanimivo je, kako takšna pop zgodba z globoko sporočilnostjo z lahkoto postane sinonim za dogajanje v resničnem življenju. Zgolj bežni pogled na aktualije v slovenskem zdravstvu pove, da bi upesnjena pripoved o resničnostnih zgodbah, ki jih za naš zdravstveni sistem, ujet v varčevalni primež, narekujejo nadvse kratkovidni snovalci politike in slovenskega razvoja, lahko v hipu postala nikoli pozabljena epska pesnitev.

Poglejmo samo enega od aktualnih primerov slovenskih twainovsko ubranih zgodb, sodobnika tistih dobesedno srce parajočih, v nadgradnji pa nadvse družbeno kritičnih stvaritev, ki so v slovenskem okolju dobile izjemen odsev v delih Fridolina Žolne oziroma Frana Milčinskega. Edini problem je, da v aktualnih realijah ni mogoče zaslediti humorističnega pridiha – zato, ker so, žal, vse preveč resnične.

Na to zadnje dni opozarjajo bolniki s pljučno hipertenzijo, ki so se znašli v podobni prostorskovarnostni ujetosti kot pred njimi dolga leta bolniki s krvnimi boleznimi. Se spomnite neverjetnih, a resničnih zgodb o tem, v kakšnih razmerah so bili prisiljeni zdravniki na kliničnem oddelku za hematologijo v največji terciarni bolnišnici na Slovenskem pomagati bolnikom v povsem neustreznih bolnišničnih prostorih, kjer so bili oboleli izpostavljeni dodatnim okužbam in nevarnostim, ki so nemalokrat ogrozile njihova življenja?

Ta zgodba je, na srečo, končana. Bolnike s krvnimi obolenji zdaj zdravijo v novih prostorih, ki po strokovnih in varnostnih normativih ustrezajo kriterijem sodobnih bolnišnic. Absoluten absurd pa je, da zdaj v njihove nekdanje, še ne obnovljene prostore želijo preseliti bolnike s pljučnimi obolenji, za katere to, še zlasti če potrebujejo bolnišnično zdravljenje po presaditvi pljuč, ki so jim jo pred tem opravili v Avstriji, pomeni nedopustno, neposredno, nedvoumno ogroženost.

Pri takšnih zgodbah se pravzaprav sploh ni več treba spraševati, kam gre slovensko zdravstvo.

Že pred leti izgubljeni kompas na najvišji ravni so posamezniki – tisti, ki so še vedno dosledno predani napredku medicine v smislu izpolnjevanja razvojnih izzivov in udejanjanja bolj zdravega življenjskega sloga, z namenom premagovanja epidemioloških nevarnosti in zagotavljanja vrhunske medicine – našli in ga želijo uporabiti.

Potrebujejo pa resnega sogovornika. Takšnega, ki bo, v žal še vedno prisotnih twainovskih zgodbah, v vedno novih apelih, ki ne temeljijo na izmišljiji ali domišljiji, znal doumeti sporočilo, da je takojšnje ukrepanje nujno.