Verolomno prisajedinjenje*

Pozno spomladi leta 2008 sem bil v Litvi. Med drugimi je bil moj sogovornik tudi takratni zunanji minister Petras Vaitiekūnas. Izkušeni politik in diplomat je bil previden pri izbiri besed, ko je govoril o Rusiji. Kot eno glavnih prednostnih nalog svoje države pa je vseeno omenil zmanjšanje energijske odvisnosti od Rusije, od katere Litva dobiva ves zemeljski plin in večino nafte.

Še bolj previden je bil, ko je govoril o tako imenovanih zamrznjenih konfliktih, torej razmerjih med Gruzijo in njenima de facto odcepljenima ozemljema Abhazijo in Južno Osetijo ter podobno situacijo med Moldavijo in Pridnestrsko republiko. O teh skoraj ni izustil kaj več, kot da jih je treba urejati po mirni poti.

Zato pa je bil brez dlake na jeziku eden njegovih najbližjih sodelavcev; najbrž zato ni hotel, da bi njegove izjave povezal z njegovim imenom. Tri zamrznjene konflikte je označil kot plod ruskega vmešavanja v notranje zadeve Gruzije in Moldavije: »Zamrznjeni konflikti so zamrznjeni samo zaradi ene države, ki še vedno razmišlja o priključevanju delov drugih držav in širitvi ozemlja.« Torej zaradi Rusije.

Najbolj radikalna pa je bila njegova napoved, da je zaradi zaostrovanja napetosti na Kavkazu vojna med Gruzijo in Rusijo »neizogibna«. Napoved se je takrat zdela kot znanstvena fantastika, vendar so čez nekaj mesecev, v času olimpijskih iger v Pekingu avgusta 2008, ruski tanki že hrumeli čez meje Gruzije in zmleli njeno vojsko ter uničili infrastrukturo in gospodarstvo. Od takrat oblast v Tbilisiju ne nadzoruje več petine svojega ozemlja.

Gruzijska vojna je bila še za koga drugega kot za neposredno vpletene zanimiva zato, ker je ruska vojska takrat prvič v vladavini Vladimirja Putina – Putin je bil takrat uradno premier, predsednik je bil njegova marioneta Dmitrij Medvedjev – z orožjem prestopila mednarodno priznane meje svoje države. Padel je velik tabu. Hudič s tabuji pa je, da ko enkrat padejo, niso več tabuji.

Na Zahodu niso tega nikoli dojeli v pravi meri. Pričakovano impotentno bentenje s te in one strani Atlantika je imelo povrhu vsega še olajšani podton, da Gruzije do takrat niso sprejeli v Nato. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi bila članica. Severnoatlantska pogodba, temelj Nata, po splošnem prepričanju podpisnicam zagotavlja, da bo zavezništvo v primeru napada na eno izmed članic družno vojaško udarilo po napadalcu. Vendar je peti člen pogodbe napisan dovolj dvoumno, da se lahko temu tudi izognejo. Kako deluje člen v praksi, ne ve nihče, saj ga ni bilo treba še nikoli uporabiti.

Tudi Ukrajina je bila leta 2008 kandidatka za članstvo v Natu. In tudi njej, tako kot Gruziji, takrat niso ponudili podpisa severnoatlantske pogodbe. Po zmagi Viktorja Janukoviča je prizadevanje za članstvo opustila, vendar je bil njegov padec signal za Moskvo, da bi Kijev lahko spet stopil na pot v Nato. Zato se je kremeljski vladar Putin moral odzvati. In odzval se je tako, kot bi lahko pričakovali po padcu tabuja glede vojaškega prestopa meja v Gruziji pred slabimi šestimi leti.

Bi lahko pričakovali. Vendar zares pričakoval ni očitno nihče. Posebno ne Evropska unija. Krivično bi bilo reči, da jo je Putin dobil na levi nogi. Unija glede zunanjepolitične strategije ni nikoli na drugi kot levi nogi. Vendar je tokratno ravnanje Bruslja naravnost škandalozno. Brezkrvne sankcije, unijske in ameriške, kakršne so sprejeli, na Rusijo nimajo prav nobenega vpliva. Zato tudi ni čudno, da se vzhodnoevropskih držav, kakršna je Litva, po Gruziji leta 2008 in še posebno po nedavnem bliskovitem prevzemu Krima loteva prava panika pred vedno bolj imperialno usmerjeno Putinovo Rusijo.

Pri tem je treba dodati nekaj. Ruski anschluss – oziroma bolje povedano prisajedinjenje – Krima ni niti malo podobno dogodkom na Kosovu leta 2008, ko so se razglasili za samostojno državo in tudi uradno prerezali državne vezi s Srbijo. Zakaj? Predvsem zato, ker Srbiji v nasprotju z Ukrajino ni nihče še bolj trdno, kot določa mednarodno pravo, zagotovil ozemeljske nedotakljivosti.

Po razpadu Sovjetske zveze je na ozemlju Ukrajine ostalo 1900 jedrskih bojnih konic. Ukrajina je postala tretja največja jedrska sila na svetu, imela je več jedrskega orožja kot Francija, Kitajska in Velika Britanija skupaj. Konec leta 1994 so Rusija, Velika Britanija in Združene države Amerike s podpisom memoranduma o varnostnih zagotovilih v Budimpešti Ukrajini v zameno za odpoved jedrskemu orožju dodatno zagotovili nedotakljivost meja.

Najpomembnejši sta prva in druga točka memoranduma. V prvi tri države potrjujejo obstoječe meje Ukrajine, v drugi pa zatrjujejo, da proti Ukrajini nikoli ne bodo uporabile niti grožnje s silo, kaj šele dejanske sile. Je ta memorandum zadnje čase sploh kdo prebral? Ali podpisana zagotovila sploh še koga zanimajo?

* Priključitev