Tiskane izdaje
Sirske režimske sile so skupaj z ruskim vojaškim letalstvom v torek po mesecu dni obnovile napade na vzhodni Alep, ki ga od poletja 2012 nadzira koalicija uporniških skupin. Po izčrpanih in lačnih ljudeh, ki so že davno izgubili upanje, da bo mednarodna skupnost prepoznala njihovo trpljenje, ponovno padajo sodi bombe. Oskrbovalne poti so že več mesecev prekinjene. Toda tokrat je drugače. Tako civilno prebivalstvo, ki vztraja v mestu, kot pripadniki različnih milic se zavedajo, da so sirske režimske sile, ruski bombniki, borci libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah, pripadniki iranske republikanske garde in številni plačanci sprožili končno ofenzivo. »Tajming« ni naključen.
Ameriške predsedniške volitve so mimo. Izšle so se po ruskem okusu. Moskva je ostala brez resnega tekmeca. Zato v Siriji skupaj z režimom Bašarja al Asada in iranskimi oblastmi lahko počne vse, kar se ji zahoče. »Končna ofenziva« zategadelj ne bo omejena le na vzhodni Alep. Razširila se bo na Idlib, Hamo in druga sirska mesta.
Trenutek za »končno ofenzivo« ne bi mogel biti bolj primeren: ob skoraj popolnem izbrisu zgodovinskega spomina ter posledičnem menjavanju vzrokov in posledic v kontekstu sirske vojne je mogoče javnosti, ki svet »razume« le v popreproščenem binarnem zapisu, ofenzivo na vzhodni Alep »prodati« kot vzporedno zgodbo iraško-kurdsko-koalicijske ofenzive na Mosul v sosednjem Iraku. Toda zgodbi (vzhodnega) Alepa in Mosula sta neprimerljivi.
Vzhodni Alep s pomočjo različnih milic brani tudi civilno prebivalstvo, ki mesta kljub štirim letom neprestanega bombardiranja in spopadov noče zapustiti. Prebivalci mesta so tisti, ki so se uprli režimu, in režim je bil tisti, ki je udaril po njih. Kljub temu da je ena izmed uporniških milic, ki branijo mesto, tudi islamistična Fronta Džabat al Nusra in da so sirski upor proti režimu že v zgodnji fazi ugrabile in moralno posilile številne zunanje sile, vzhodni Alep nikakor ni povezan z Islamsko državo. In nikoli ni bil. Številne uporniške skupine, ki se danes bojujejo v vzhodnem Alepu, so se s skrajno sunitsko milico spopadale veliko bolj intenzivno kot sirski režim. Ta je sirsko »franšizo« IS pomagal postaviti na noge in se mu je ob njej s pomočjo svojih uvoženih vojaških svetovalcev uspelo mojstrsko vzpostaviti kot »manjše zlo«, medtem pa je nadaljeval s celostnim uničevanjem države.
Nekaj sto kilometrov proti vzhodu ležeči Mosul je IS junija 2014 zasedla po tem, ko se je iz njega umaknila iraška vojska in mednarodna skupnost z Združenimi državami na čelu ni naredila dobesedno nič, da bi zaustavila vojaški pohod skrajnežev. To je IS, ki jo je del (sunitskega) civilnega prebivalstva sicer sprva sprejel kot »osvoboditeljico«, omogočilo krvoločen pohod po velikem delu Iraka. Trpljenje civilnega prebivalstva je bilo – in je še vedno – grozljivo, za zločine IS pa so (so)odgovorni tisti, ki že mesec dni ne najbolj uspešno vodijo veliko ofenzivo na severnoiraško mesto.
Mosul so okupirali in zlorabili njegovi teroristični zavojevalci. Alep oblegajo in zlorabljajo tisti, ki to počno v imenu boja proti terorizmu, ki so ga sami pomagali ustvariti. Skupna točka je le ena: trpljenje civilnega prebivalstva.
