Vojna in mir: Heroina iz Mosula
čet, 16.11.2017, 10:00
Vojna in mir: Heroina iz Mosula
Ne, Mosula ni več. Mrtvo mesto nikoli ne more biti osvobojeno.

Šestindvajsetletna Dalal Mustafa Abdil Majid je v Mosulu dokončala športno akademijo in se – tik preden so drugo največje iraško mesto junija 2014 zasedli pripadniki samooklicane Islamske države – vpisala na študij fizioterapije. Niti predstavljati si ni mogla, kako pomembna odločitev je to bila. Zanjo in za njeno družino. Dalal prihaja iz zahodnega Mosula, ki je bil v ofenzivi iraških vladnih sil, šiitskih milic in vojaškega letalstva mednarodne koalicije uničen bolj kot katerokoli milijonsko mesto po drugi svetovni vojni. Velik del mesta je zravnan z zemljo – klišeji so včasih dejansko uporabni. Vožnja in »sprehod« po Stalingradu našega časa ne dovoljujeta ohranjati vere v človeštvo. Ruševine Mosula so namreč obraz in izdelek človeštva.

Foto: Boštjan Videmšek

Temnolasa in sramežljiva Dalal je z družino v desetem krogu pekla vztrajala skoraj do zadnjega. Toda spomladi, ko je ofenziva vstopila v zadnjo fazo in so pripadniki IS v brutalnosti presegli meje domišljije, se je skupaj z eno izmed sester z majhnim čolnom čudežno prebila na drugi, vzhodni breg reke Tigris, ki deli Mosul na dva dela. »Ponudila se nama je možnost za beg. Izkoristili sva jo. Toda …« je v rehabilitacijskem centru, ki ga vodi nevladna organizacija Handicap International, tiho povedala Dalal.

To so bili zadnji dnevi ofenzive. Letalsko bombardiranje je spremenilo mesto v ruševine. Civilisti so bili najprej ujeti v navzkrižnem ognju, potem so jih pripadniki skrajne sunitske milice uporabili kot živi ščit – kot orožje. »Naša hiša je bila porušena v letalskem napadu. Mama, dva brata, sestra in bratova žena so zbežali k sosedom. Na zadnji dan letalskih napadov je hišo zadela raketa. Sestra in bratova žena sta umrli. Mamo in oba brata so šrapneli huje poškodovali …« je nenavadno umirjeno, skoraj sprijaznjeno z usodo, nadaljevalo dekle, ki zdaj živi v vzhodnem Mosulu, na zahodni breg Tigrisa pa se ne namerava več vrniti. Preveč je izgubila, bolečina je zelo živa, od njenega starega doma je, dobesedno, ostal le prah. Tisto, kar je bilo mogoče ukrasti, pa so, kdorkoli že, ukradli.

Foto: Boštjan Videmšek

Dalal, ki s seboj na beg ni vzela niti enega predmeta, ki bi jo spominjal na »prejšnje življenje«, si je v vzhodnem, bistveno bolj »ohranjenem« delu mesta ustvarila novo življenje. V rehabilitacijskem centru, kjer se zdravita tudi njena brata, predvsem starejši, Ahmed, ki je med bombardiranjem utrpel hude poškodbe glave, potrebuje stalno nego, dela kot fizioterapevtka. Dobila je redno službo in zdaj preživlja celotno družino. »Srečna sem, ker lahko pomagam toliko ljudem. Ko pomagam bratoma, pomagam drugim žrtvam. Ko pomagam drugim, pomagam bratoma. To je zdaj moja misija in moje življenje,« mi je z neverjetno močjo v glasu in stasu povedala Dalal, ki ji ni všeč, da novinarji in politiki govorijo o osvoboditvi Mosula.

To resnično ni prava beseda. Zahodni Mosul je videti kot grobnica človeštva. Kot velikanski krater zla, ki je potegnil vase na tisoče nedolžnih duš in še predvčerajšnjim tako ponosno in samosvoje mesto. Ne, Mosula ni več. Mrtvo mesto nikoli ne more biti osvobojeno. »Toliko trpljenja … Toliko ljudi je umrlo … Velik del mesta je uničen. To ni svoboda. To je tragedija. Vseeno upam, da bo šlo zdaj na bolje. Da bomo lahko končno živeli kot ljudje,« je Dalal našla nekaj upanja in, kot se vedno znova zgodi, povrnila tudi upanje v človeka. A nikakor ne – v človeštvo. To bi bilo težko bolj precenjeno.



Vojna in mir: Heroina iz Mosula

Mrtvo mesto nikoli ne more biti osvobojeno. Foto: Boštjan Videmšek

Prijavi sovražni govor