Vojna in mir: Iz pekla v pekel
čet, 16.02.2017, 10:00
Vojna in mir: Iz pekla v pekel
Begunci in migranti si po mnenju evropske birokracije očitno zaslužijo vrnitev v pekel.

Evropska unija si želi po zgledu »begunskega« dogovora s Turčijo doseči podoben dogovor tudi z Libijo, kamor bi − v popolnem zanikanju resničnosti − evropski birokrati radi vračali begunce in migrante, ki vstopajo na staro celino prek tako imenovane srednje sredozemske poti, ki je zadnja leta množično grobišče. Lani je na morski poti proti Evropi − večinoma proti italijanskima Lampedusi in Siciliji − umrlo več kot 5000 ljudi. Od leta 2000 pa skoraj 30.000.

V prelaganju odgovornosti za desettisoče življenj je Evropa, v kateri pospešeno izginjata občutka sramu in krivde, pripravljena storiti vse, da bi ljudem na begu pred vojno in obupom preprečila vstop na svoja tla. Po zidanju zidov, žičnih ograj in stražnih stolpov, milo rečeno spornem dogovoru z vse prej kot stabilno Turčijo ter − v vsaj eni izmed držav članic − zavestnem oblastniškem kršenju številnih mednarodnih konvencij pri spreminjanju zakonodaje je zdaj očitno na vrsti še zaprtje srednje sredozemske poti.

Bruselj se zaveda, da je to možno le s sporno pomorsko blokado Libije. To bi bilo teoretično mogoče vzpostaviti, toda »apetiti« protihumanistične evropske birokracije so večji od golega zaustavljanja ljudi na poti proti Evropi. Evropski birokrati, izvajalci velikega zločina proti človeštvu, nameravajo v bližnji prihodnosti v Libijo, padlo državo, v kateri poteka več vojn in notranjih konfliktov hkrati, vrniti na tisoče migrantov in prosilcev za azil, katerih prošnje ne bodo uslišane.

Če se bo Evropska unija dejansko odločila za ta korak, bo zavestno ogrozila na tisoče življenj, deportirane begunce in migrante pa izpostavila razmeram, ki so jih nemški diplomati z veleposlaništva v Nigru, ključne države sahelskih tihotapskih poti, v eni od diplomatskih depeš označili za »slabše od razmer v koncentracijskih taboriščih«. Nemški diplomati so poročali v Berlin o eksekucijah, umorih, posilstvih in »sistematičnem kršenju človekovih pravic« na begunskih poteh in v improviziranih taboriščih po Libiji. Nekaj podobnega je bilo mogoče prebrati v lanskem poročilu Združenih narodov, v pogovoru s številnimi begunci, ki so v zadnjih letih pristali v južni Italiji, pa sem bil priča grozljivim izpovedim iz libijskih mučilnic, kjer v »organizaciji« različnih oboroženih skupin, naslednic propadle libijske revolucije, ki jo je del mednarodne skupnosti najprej spodbujal, potem pa brez načrta hitro razčlovečil in pokopal, vladajo spolno nasilje, rasizem in kriminal.

Pri tem ne gre pozabiti, da Libija ne deluje kot enotna država. In še dolgo ne bo. Za oblast se ob številnih milicah in prisotnosti samooklicane Islamske države spopadajo tri vlade, ki nikakor ne morejo najti skupnega jezika. Še posebej zapleteni − in potencialno nevarni − so odnosi med od Združenih narodov podprto »vlado narodne enotnosti« v Tripoliju in (vojaško) administracijo generala Halife Haftarja v Tobruku na vzhodu države, ki ga ob Franciji, Egiptu in Združenih arabskih emiratih podpira tudi Rusija, nova (stara) velika igralka v širši južnosredozemski regiji.

Toda skrajno kritičen varnostni, družbeni, politični in ekonomski kontekst libijskega kaosa, kjer 2,4 od 6,4 milijona prebivalcev po podatkih Združenih narodov potrebuje takojšnjo humanitarno pomoč, evropske birokracije ne moti preveč: begunci in migranti si po njihovem očitno zaslužijo vrnitev v pekel. Tja, od koder so dejansko − in dobesedno − prišli.



Vojna in mir: Iz pekla v pekel

Foto: SOS Mediterranee/Handout via REUTERS

Prijavi sovražni govor