Tiskane izdaje
V begunskem taborišču Souda na Hiosu je edini predstavnik grških (državnih ali lokalnih) oblasti hkrati birokrat in stražar, ki preverja novinarska dovoljenja in gleda pod prste predstavnikom nevladnih organizacij in različnih solidarnostnih skupin, ki so na vzhodnoegejski otok prišle pomagat v posledicah evropsko-turškega dogovora ujetim beguncem in migrantom.
Plečati možakar, ki pred taboriščem predstavlja ljudem na begu izrazito nenaklonjene otoške oblasti, tudi v oblačnem vremenu nosi velikanska sončna očala in svoje delo jemlje smrtno resno, hkrati pa pooseblja nekompetentnost grških oblasti, ki so še pred dvema letoma obljubljale, da bodo storile vse za zaščito najbolj šibkih. Namesto tega so finančno povsem izčrpane Atene begunce in migrante prepustile ulici, tihotapcem, morju in žrelu evropske birokracije. Ta je (končno) rešitev begunskega vprašanja z absolutno podporo slovenskih oblasti, posebnih enot v evropski vojni proti beguncem, našla v zaprtju meja in gradnji »modernih« koncentracijskih taborišč.
Večina evropskih držav in Evropska unija kot celota se je odreklo odgovornosti za stotisoče življenj ljudi, ki bežijo iz vojn. A obupani ljudje, ki z grških otokov (in celine) po zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti in sprejetju evropsko-turškega dogovora ne morejo ne naprej proti Evropi ne nazaj domov, v svoji osebni in kolektivni tragediji vendarle niso ostali sami. Na pomoč jim je ob številnih nevladnih organizacijah priskočila čudovita mešanica lokalnih in globalnih solidarnostnih ter humanitarnih gibanj in organizacij.
Nevladne organizacije in solidarnostna gibanja v celoti upravljajo begunsko taborišče Souda. Pripravljajo hrano, delijo obleko in obutev, kuhajo čaj, nudijo zdravstveno in psihološko oskrbo, organizirajo aktivnosti za otroke in odrasle, razbijajo ubijajoč dolgčas in ljudem, ki so ostali brez vsega, predvsem pa brez upanja, poskušajo vrniti veselje do življenja in dostojanstvo. Med njimi je kar nekaj domačinov, manjšine, ki se upira vse bolj skrajni večini in neonacistom na otoku, večinoma pa solidarnostne projekte na Hiosu vodijo »gostujoči« humanitarci. Baski, Angleži, Novozelandci, Španci, Italijani, Nizozemci, Norvežani … Norvežani, ki predstavljajo Norveški svet za begunce (Norwegian Refugee Council), so najbolj številni, prav vsi pa so, razen njihovega lokalnega osebja, prostovoljci. V službi so vzeli nekaj tednov dopusta. Sami so si plačali pot in namestitev. »Tako ljudje na Norveškem, ki nam nakazujejo denar, vedo, da mislimo in delamo resno. In tako za pomoč ljudem v stiski zberemo veliko denarja. Ne gremo se humanitarnega turizma, tu trdo in resno delamo. Drugače ne gre,« mi je v malem pristanišču pred taboriščem Souda, kjer je organiziral ribolov za begunce, dejal Norvežan srednjih let, po poklicu vrtnar. »Moja služba je sezonska. Zdaj je zima. Po navadi sem šel na potovanje z družino, zdaj pa sem se odločil pomagati beguncem. To je dolžnost vseh nas,« je bil jasen možakar, odet v športna oblačila.
Tudi tuji humanitarci se soočajo s številnimi težavami in preprekami. Prejšnji teden so te prepovedali delovati skupini Drops in the Ocean. Podobno se je zgodilo Norveškemu svetu za begunce, ki je na otoku med drugim organiziral športne aktivnosti. Turnirje v malem nogometu so morali »zaradi protestov lokalnega prebivalstva« prekiniti.
A humanitarci, tuji in domači, bodo še naprej vztrajali na prvi frontni črti vojne za ostanke človečnosti.
