Vrste brez meja

V našem zdravstvu se počasi sproža usodni potresni sunek. Impulzi so za zdaj šibki, toda oscilacije so vse pogostejše. In vedno bolj skrb vzbujajoče.

Zdravstveni sistem se resda še ni sesul, a brezglavi ukrepi, ki bi jih zdravstvena politika že zdavnaj morala postaviti na skupni interesni imenovalec – skrb za dobro pacienta, le še povečujejo nered in zmedo, ki sta, žal, vse bolj opazna v delovnem vsakdanjiku zdravstvenih ustanov. Zaznamovana z ujetostjo v kadrovske in finančne omejitve, obarvana z zastarelimi napravami, ki odpovedujejo kot po tekočem traku, ker denarja za nove pač ni, tlakovana z vedno daljšimi čakalnimi vrstami, ki se znova vijejo onkraj dopustnega. Izboljšav pa ni na vidiku.

Nasprotno, iz dneva v dan se vrstijo zgodbe, podobne izkušnji pacienta, ki je januarja v terciarni bolnišnici, stacionirani v prestolnici, poiskal pomoč zaradi resnih težav, ki so mu onemogočale nemoteno opravljanje povsem običajnih vsakodnevnih opravil. Kakovost njegovega življenja je bila okrnjena, vzroki za težave nepojasnjeni. Pregledu in dodatni konzultaciji je sledila obljuba, da bo naročen na pregled ali po potrebi celo na poseg čez mesec dni.

In po mesecu dni se je res zgodilo, marsikaj. Gospod je po vsem tem času po pošti izvedel, da je imel akutno vnetje, takšno, ki ga je treba zdraviti z antibiotikom – a tudi (takrat že ne več aktualni) recept za antibiotik je priromal z zamikom, z isto pošto. V lekarni so se zgrozili, ko so videli, da naj bi pacient jemal antibiotik »za nazaj«. A popotovanje pacienta od hipokratovega Poncija do Pilata še vedno ni (bilo) končano. Dobil je datum za poseg. Toda ne februarja, septembra. Pošti je bila priložena izjava, ki naj bi jo podpisal – češ da se strinja z uvrstitvijo na čakalni seznam s predolgo čakalno dobo. Seveda je bil prijazno opozorjen tudi na alternativo, izbiro drugega izvajalca, takšnega, pri katerem čakalna doba ne presega razumnih in varnostnih meja. Toda kaj narediti, če je omenjena bolnišnica v resnici edina pri nas, kjer lahko konkretni poseg opravijo?

Takšna tragedija zmešnjav, v kateri sta varnost in kakovost zdravljenja zaradi neurejenosti sistema že tako močno ogroženi, bi morala spodbuditi takojšnje spremembe. Sprožiti ukrepe. Prevrednotiti sistem, ki tone pred očmi slovenstva, nihče pa nič ne ukrene, da bi to preprečil.

Dogaja pa se nasprotno. Zdi se, da se zdravstvene institucije pretvarjajo v svojevrstne samopostrežne trgovine, od koder si tamkaj zaposleni posamezniki, ki delajo tudi drugod, spet na rovaš neurejenega sistema, jemljejo všečno patologijo. To zlahka obvladajo v zasebnih ambulantah, paciente s težkimi obolenji pa preusmerjajo drugam, v zavedanju, da bolnikov, ki bodo učakali zdravljenje, tamkaj ne bodo odslovili.

Zato velja napovedi, da nas v tem letu čaka erozija zdravstva, tudi zaradi čakalnih dob, jemati zelo resno. Predvsem pa se v tem trenutku zdi zelo modro, da začnemo – če tega nismo počeli že prej – pospešeno skrbeti za svoje zdravje. Le tako se bo mogoče izogniti izkušnjam, podobnim opisani, ki v našem zdravstvu ne bi imele kaj iskati – če bi bilo to res tako dobro, kakršnega si Slovenke in Slovenci zaslužimo.