Tiskane izdaje
Ne kaže stopati k sočloveku samo očitno naravnost takrat, ko je treba ali se praznično spodobi, mnogo bolj prav se mu je dobrohotno približevati po manj vidnih blagodejnih ovinkih in ga prijetno presenečati, ko niti najmanj ne pričakuje. Zaradi sladkih užitkov za oba.
Spet je bil osmi marec in znova je praznično zadišalo po rdečih nageljnih (navideznega) spoštovanja in ljubezni ter še po drugih rožah, izrekale so se čestitke in podarjali so se poljubi, ne le moški ženskam, ampak tudi med »sestrami«, ponekod so zaposlene smele celo prej iz službe. Tudi v spletne nabiralnike je priletelo nemalo dobrohotnih virtualnih čestitk z rdečimi srčki, kakšna prijateljska celo v slogu: kak bi bil ta svet brez vas? ...
Prav in lepo je tako, osmi marec je prijeten in pomemben dan, tako za (tiste) moške, ki se še globoko priklanjajo, kakor tudi za (tiste) ženske, ki ganjene sprejemajo poklone, in predvsem je opomin, da je vse pridobljeno lahko hitro izgubljeno, ekonomski, politični in socialni dosežki preteklosti pač niso samoumevnost prihodnosti – zato je ključno, da jih ideološko ne zakockamo zdaj, ko (vsaj nekateri) naši otroci v šoli še komaj kaj izvedo o dnevu žena in ročno ne izdelujejo več ganljivih čestitk.
Čeprav je videti, slišati, tudi občutiti, da je vsaj intimno izbojevanih že kar nekaj bojev, statistka še zdaleč ne govori o zmagovalkah: porazi so v paternalističnem moškem svetu pač ženska stalnica do še vedno močno oddaljene končne zmage. In vendar je – ker je v praznikih tudi veliko praznine – vse bolj občutiti sodobne drobce osmomarčevske zadrege: čestitke, ki so v mnogih manj intimnih okoljih mnogokrat samo na glas izrečena formalnost, so sodobnice tudi tokrat vljudno sprejemale predvsem zaradi biologije in večnih referenc na težko žensko zgodovino, zaradi ideoloških zgodb o ključnih predhodnicah, manj pa morda z iskrenim moškim občutenjem hvaležnosti za vse tisto, kar lepega, dobrega, dragocenega, izjemnega tukaj in zdaj počnejo konkretno one.
Zato so na dan žena nekatere javno protestirale, druge bolj po moško cinične so se v dan večje pozornosti morda zbudile z besedami: »no, danes smo končno lahko uboge«, spet tretje so se počutile tako ali drugače užaljene, četrtim se zdi praznik preživet, petim preočitna enodnevnica, pozabljena že dan pozneje, kajti nemara drži, da je z ženskim osmim marcem po svoje tako kot s kulturnim osmim februarjem: po brezštevilnih nageljnih, vrtnicah, čokoladicah ne kaže soditi pravega odnosa okolja do ženskega spola, kakor tudi polne kulturne ustanove na Prešernov dan brezplačnosti niso pokazatelj kulturnosti in umetniških afinitet naroda.
Saj si predstavljamo, iskrena pozornost in spoštljivost se razkrivata spontano, mimogrede, v polni dinamičnosti navadnega vsakdanjika, ko se dogjajo vzponi, stagnacije in padci, morda tudi do #jaztudi, #onzanjo, mizoginije in po drugi strani mizandrije ter še mnogočesa – in ne v statični praznini nevsakdanjega praznika. Ta rahlo privzdignjen vselej mine kot medijski blisk politične korektnosti.
Mogoče je z vsakdanjostjo in prazničnostjo odnosov v življenju podobno kot s prebiranjem kakšne literarne knjige, romana. Najslajši užitek je občutiti takrat, ko človek spozna, da tisto, kar se med prebiranjem ponuja očitno na dlani, še zlepa ni vse, ampak je, za posvečene, marsikaj zapisano še med vrsticami. Avtor je med besede spretno položil nevidnost, zdaj pa čaka, da jo vsaj kdo prepozna kot krasnost, dar in doživi svoj sladki bralski užitek ... – vendarle vse lepšega vsakdanjika, in ne zgolj malone zaukazanega enkratno očitnega praznika.
