Z očeta na sina

Umiki so lahko častni, a še pomembnejše je, da se zgodijo, ko je čas pravi. Te dni, ko veter sprememb močno veje po španskem dvoru, se mnogi sprašujejo o času. Se je bolni, postarani in v škandale pogreznjeni kralj Carlos odločil prav, ko je v ponedeljek presenetil javnost z novico, da abdicira v korist prestolonaslednika Felipeja? Da, čas je pravi, pravijo privrženci; ne, že zdavnaj je prepozno, trdijo nasprotniki.

Po skoraj štirih desetletjih, ko je bilo Juana Carlosa večkrat slišati reči, da bo tudi umrl s krono na glavi, jo je zdaj odložil. »Nova generacija kliče po vodilnih vlogah, sin Felipe pa uteleša stabilnost in vso potrebno zrelost.« Priokus ni ravno prijeten, ne za monarha, ne za prestolonaslednika, niti za Špance. Nekdaj nadvse priljubljeni vladar, ki je odigral ključno vlogo pri tranziciji iz frankistične diktature v moderno demokracijo, je v zadnjih letih vse bolj popuščal vajeti. Grehov, ki si jih je nakopal, in napak, ki jih je storil, ni malo: državljani so mu zamerili skrivni lov na slone v Afriki, od koder se je za nameček vrnil resno poškodovan; težko bi mu v času krize, ko mnogi komaj shajajo, kar tako prezrli tudi življenje na preveliki nogi; jezi jih finančni škandal, povezan z zetom Iñakijem Urdangarinom in zaradi katerega je morala pred sodnike celo princesa Cristina; konec koncev moti tudi Juan Carlosovo simpatično donhuanstvo, ko pa je jasno, da ima ljubezen prav tako svojo finančno plat: nežno prijateljevanje z aristokratinjo Corinno Sayn-Wittgenstein je tudi davkoplačevalce nemalo stalo.

Naj se je kralj sproti kesal in opravičeval in naj zdaj celo dovoljuje vpogled v dvorne finance, nekdanje naklonjenosti in zaupanja si ni mogel več povrniti. Drugače: polovica Špancev ali celo več jih ima o njem slabo mnenje. Prepričani so, da je vladar za užitek prodal plemenitost, da je moralni piedestal zavrgel za pritlehnosti, tudi laži. Seveda še pomnijo, kako je, pa čeprav ga je bil kot naslednika izbral diktator Franco, Španijo potegnil iz temine in jo je postavil na svetlo stran zgodovine, s svojo modrostjo jo je leta 1981 obvaroval celo pred državnim udarom ...: toda raje bi zrli naprej, kakor da v nedogled vlečejo za seboj preteklost. Sploh ker mnogi v prihodnosti ne prepoznavajo več Španije kot monarhije, ampak, končno, vidijo – republiko. Imeli so svojega kralja: Juana Carlosa, drugega nočejo. »Juan Carlos je abdiciral, živela republika!« vzklikajo te dni množice in menita kar dve tretjini mlajših od 35 let. Karikaturist pri satirični reviji El Jueves je povedal veliko, ko je narisal suverena, kako izroča svojemu 46-letnemu sinu krono, zamazano z iztrebki. Vodstvo revije je sporočilo še več, ko je v zadnjem hipu karikaturo umaknilo. Seveda je izbruhnil medijski škandal in sodelovanje s publikacijo je odpovedalo več risarjev.

Pred štirimi desetletji je bil Juan Carlos prava oseba ob pravem trenutku na pravem mestu. Obetal je upanje, svobodo in mir za vse Špance. Obete je znal izpolniti, tudi zato, ker je vselej dobro čutil čas. A zmotil se je v jeseni življenja, ko je, vidno opešan zaradi bolezni in afer, komaj pred dnevi odložil krono, da bi si jo lahko že v kratkem končno nadel sin Felipe. Pozno je in zagotovo prepozno, da ga premnogi Španci ne bi pozdravili z grenkim priokusom. Prestolonaslednik resda uživa ugled neomadeževanega člana kraljeve družine, izobražen moški je, svobodno misleč in moderen, monarhijo je že doslej pogosto predstavljal v svetu, predvsem v Latinski Ameriki, toda ni mogoče zanikati, da se je španska družba v zadnjih petih letih močno spremenila. Kriza je naplavila ogromno slabega in veliko zahtev po spremembah: politika se otepa z aferami, tradicionalni levica in desnica izgubljata demokratični primat, javno mnenje bolj kot kje drugje kliče po neposredni demokraciji – dokaz sta gibanje ogorčenih Indignados in nova stranka Podemos (Zmoremo), ki se ji je pred kratkim uspelo prebiti v evropski parlament –, Katalonci bodo poskušali jeseni koreniteje zamajati temelje španske države ...

Z očeta na sina zato takrat, ko je čas pravi.