Tiskane izdaje
Bo kar držalo, da se človeka, če preveč prepričljivo pove zgodbo, lahko poloti neke vrste sramota, eeh, samota. Bolj ko so zgodbe prepričljivo krvave in več prepričljivih nul, ko se skriva v njih, raje jih imamo. Šest nul, milijon, saj veste, kaj mislim. Toliko zgodb o Zasavcih sem prebrala zadnje dni, da se bojim, da je samota postala že zasavska bolezen. Odločiti se ne morem le, katera zgodba je bolj prepričljiva: o Zagorjanih ali Trbovcih? To, veste, so večni rivali in že včasih je bilo tako, da so zgodbe v glavnem delali Zagorjani, medalje so pa v Trbovljah ostale.
Tako je bilo že za časa Orjune, leta 1924. Z orjunaši se je spopadlo okrog sedemdeset prvojunijskih bojevnikov. Arhivi še hranijo seznam 51 članov Proletarskih akcijskih čet, ki so šli prelivat kri v Trbovlje. Ste vedeli, da je bilo med njimi trideset Zagorjanov, pet Hrastničanov, devet celo iz Ljubljane, domačih, trboveljskih bojevnikov, pa je bilo - sedem? In kdo si je priboril praznik v spomin na znameniti prvojunijski pretep? Ja, Trbovci, ne.
A pustimo zgodovino. Sedanjost piše vse drugačne zgodbe. Nekoč trikratni Jelinčičev poslanec, edini trboveljski župan, izvoljen dva mandata zapored, novinar, umetnik, pisec, slikar, zdaj upokojenec Bogdan Barovič, je svojo zgodbo zaupal Novicam. Grenkosladka izpoved bivšega poslanca, ki pred svetom priznava operacijo na srcu in depresijo, predvsem pa spoznanje, da tudi bogovi niso večni. "Prej si bil bog, zdaj si nihče," ugotavlja Bogdan. Pa kje je živel, da mu ni bilo že na začetku jasno, da je človek za druge bog le, dokler imajo od njega koristi?! Pa še ti blefirajo. V resnici nihče za drugega ne misli, da je bog, prej, da je nula, Bogdan moj, sicer bi bilo še več prerivanja za božji sedež. In še več prelivanja krvi.
Drugi Trbovec, ki je pristal v zgodbi, skoraj pravljici, je Andrej Malgaj mlajši, praprapotomec tistega Andreja, ki je davnega 1894. v Trbovljah odprl kovaško delavnico. Še živeči Andrej je v Kobdilju kupil znamenito grajsko posestvo rodbine Fabiani, iz katere izhaja tudi Maks, slavni arhitekt, in mu na posestvu postavil doprsni kip. Seveda ne takega, kakršnega je zagorskemu rojaku Janezu Drnovšku pri mojstru Begiću naročil prvi Zagorjan Matjaž Švagan. Fabianijevi namreč niso nič jezni, da je njihov Maks dobil kip in da se je končno vrnil pod domačo murvo - pa čeprav samo v kamnu. Sicer pa bo smel zdaj tudi zagorski Matjaž, ki se lahko že od občinskega praznika, 9. avgusta, pohvali, da mu celo lepa Severina ponuja popuste na koncert, Janota obdržati v bronu ... Tako vsaj je reklo vrhovno sodišče.
Sem slišala, da je zgodba v Novicah o Severininem popustu prvemu Zagorjanu prišla kot naročena. Koliko ničel je v igri, ni znano, a Švaganovi gasilci, ki ob koncertih dobro služijo z gostinsko ponudbo, komaj čakajo novo leto in še drugo pevsko krasotico: Jeleno Rozgo. Ljudje že stavijo, koliko več popusta od črnolaske Severine bo Matjažu po članku v Novicah dala bjonda Jelena. Pa da spet beremo ... Zgodba je zgodba. Je večna.
