Tiskane izdaje
Dragi Janez!
V sredo je bil vesel in obenem žalosten dan za tvojo domačo, zagorsko dolino: vesel, ker bi jih imel 67, in žalosten, ker se te mora dolina že devet let spominjati - sama.
Naj ti povem, da je v krajih tvoje mladosti zdaj vse drugače, kot je bilo, ko si se vanje vračal kot predsednik predsedstva bivše Juge, nato kot slovenski premier in nazadnje kot naš predsednik. Takrat so zasavske doline preplavljali prašni delci, zdaj pa jih - naj ti bo v tolažbo, da zagorsko dolino še najmanj - ljudje z razvrednotenimi vrednotami, ljudje, ki jih bolj kot globalno skrbi njihovo najožje lokalno dobro, torej kam bodo šli, kaj bodo jedli in kako bodo za to potrošili čim manj top vrednote po imenu denar. Okrog njega se sučejo tudi njihovi ideali, ki pa jih vselej ne dosežejo. Logično, ker so med ideali vselej tudi taki, ki jih ne morejo kupiti. Ne zase ne za svoje otroke. Zato se v nekem, zanje tragičnem trenutku življenja, ko za primer pri sosedih kdo prejme nagrado ali jim nebo nameni kakšno malenkost več kot drugim, v njih naseli črv. Ki je ta hip, ne boš verjel, najbolj rejena žival pri nas ...
A tudi za tvoje rojake, dragi Janez, še obstaja upanje. Ker so med njimi ljudje, ki še prisegajo na Človeka, je Zasavje na dobri poti, da mu sčasoma celo prašni delci spet postanejo ljubši od ljudi s črvi v drobovju ...
Glede tvojega Zagorja moram povedati: mestni park še stoji in županu Švaganu je uspelo ubraniti tvojo bronasto bisto. V parku so v sredo cvetele vijolične lilije, očitno je tam dobra zemlja, in te dni se te je z zanimivo oddajo spomnila tudi nacionalka. Le kdaj je nastal tisti posnetek, ko v kiosku kupuješ Delo? V oddaji seveda niso mogli mimo LDS. Ne vem, ali je bila tvoja LDS res najslabša od vseh strank. A boljše, vaju je branil Gregor Golobič, do zdaj ni bilo ...
Sicer pa si lahko, dragi Janez, ponosen na svoje Zagorje. Lepo napreduje. Uroš Macerl iz Ravenske vasi je pred tedni dobil Nobelovo nagrado za okoljski aktivizem. Zdaj bi ga nekateri za predsednika države. A Uroš ima o ovcah pač svoje mnenje: če imajo dosti jesti in če jim gre dobro, ne komplicirajo. Njegove so take. O slovenskih pa nisem prepričana, tako da ... se mi zdi, da en Zagorjan v predsedniški palači v zgodovini kar zadošča.
Če te zanima, kako kaj v Trbovljah, pa moram priznati, da tako tako, bolj počasi lezemo. Sredi aprila je občan Branko našo prvo gospodično Gabričevo pozval, naj spravi v red zdravstvo ali pa se umakne. Zdaj je maj, ni se umaknila in niti odgovornosti za premalo zdravnikov ni prevzela. Kaj naj rečem? Saj veš, kako je z oblastjo. Pokojni Jaša Zlobec jo je lepo definiral: oblast je kot luč, daje svetlobo in privlači mrčes. V Trbovljah se zdaj bojimo katastrofe in v tem kontekstu, dragi Janez, bi mi rojaki najbrž zamerili, če bi se v njihovem imenu poslovila s »kmalu na svidenje« ...
