Tiskane izdaje
Na trnih smo bili včeraj tule doli v Trbovljah. Spet smo nekaj svojih ljudi poslali gor, v Ljubljano. Opoldne so morali biti tam. Dajmo, miške, držimo pesti za vas, smo ponavljali. To z Ljubljano se nam ne dogaja pogosto. Nazadnje se nam je dva tisoč desetega, ko smo šli na Gregorčičevo, pred vladni kabinet protestirat zaradi Lafargea. Takrat nismo vedeli, da bi bilo bolj pametno stati za njim, namesto pred njim. Kabinetom, mislim, ne premierjem, ki smo mu nesli pomembno sporočilo z ekoštafeto, a je po nekem čudnem naključju ravno tistega dne iz službe odšel pri - zadnjih vratih.
Kaj smo pa vedeli takrat. Mladi in neumni, no, neposlušni, kot smo bili. Danes je situacija drugačna. Premier je postal predsednik države in mladina, ki smo mu jo včeraj poslali v predsedniško palačo, ne protestira. Ni neposlušna, pametna je. Predsedniku je šla predstavit festival Speculum Artium, ki nas vsako leto za nekaj ur spremeni v novomedijsko mesto, nato pa spet pahne nazaj v stari brezup. Letos se Speculum ukvarja z vprašanjem, kaj je sploh še resnično na tem svetu. V tem duhu so se naši mladi skupaj z japonskimi gosti odločili, da predsedniku omogočijo izkusiti oba glavna festivalska projekta: da se v svetu virtualne resnice vrne v otroštvo - in nazaj, seveda, kajti država ga potrebuje, mi ga potrebujemo - ter da se spopade še s skušnjavo bivanja v tuji koži. Recimo, njihovi, trbovski. Ampak se ni hotel ...
Niti po naključju pa moji Trbovci prejšnji teden ne bi želeli biti v koži svoje prve gospodične Jasne Gabrič. Se je s petnajstimi drugimi županjami dobila v Črni na Koroškem. Kamere so vse posnele. Prav zasmilile so se nam. Delajo vse dni, konce tedna in praznike, so rekle. Kar je naporno za njihove može in še posebej za tiste z otroki, so priznale. Naša je pri tem molčala. Za hip se nam je zazdelo, da je celo prisluhnula mamam in poročenim med županskimi kolegicami. Nakar so šle čez črnjanski most vzdihljajev. In si zaželele moške družbe. Končno dočakajo moškega. Samega Fredija Milerja! Obstopijo ga. Prosijo, naj zapoje. Končno izprosijo. In do nas se razleže glas: "Vedno si sanjalaaa njegaaa, aaa."
Ko Fredi izgine z ekrana, nastopi naša županja in v kamero pove luštno zgodbico o tem, kako je enkrat šla z občinskim financarjem na sestanek, pa so ga, heheh, joj, tretirali kot župana, njo pa kar kot tajnico. Ker Trbovci svojega prvega financarja Kristjana Dolinška v realnosti poznamo kot moža na mestu, resnega gospoda zgodnjih srednjih let, ki se povrh vsega še spozna na številke, smo hvaležni županji, da je njun tandem vesoljni Sloveniji predstavila še v virtualni luči: sebe kot šarmerko (je rekla, da je moška družba čas za njen, no, ženski šarm, medtem ko prave ženske trdijo ravno obratno) in njega v koži svoje tajnice, se pravi tajnice naše prve gospodične. Prav multimedijsk' je b'lo.
In ravno, ko smo po skoraj enem letu vladanja nove oblasti končno začutili kanček ponosa, da jo imamo, je prva gospodična v ponedeljek na občinskem svetu realnost spet pomešala z virtualnostjo. Je izjavila, da ne bere Dela. Časopisa v realnosti morda res ne, klipinge pa zagotovo.
