Tiskane izdaje
Povečala se je razlika v obrestih, ki jih morajo plačati vlagatelji v francoske, avstrijske, nizozemske in finske dolžniške papirje, v primerjavi z obrestmi nemških papirjev, ki zapadejo v istih rokih. Pri francoskih in avstrijskih obveznicah gre celo za dosedanje rekorde: razlika se je namreč povzpela na 192 oziroma 184 točk. Hkrati so se zviševale tudi cene papirjev nemških državnih dolgov, ki zapadejo v desetih letih, obresti na te obveznice, ki se gibljejo v nasprotni smeri, pa so se znižale na 1,77 odstotka.
To je na finančnem trgu zaznamovalo teden, katerega torek je bil po mnenju nekaterih analitikov »dan, v katerem je bilo več razlogov za zaskrbljenost kot v kateremkoli drugem dnevu v obdobju sedanje krize«.
Eno od pojasnil se glasi, da so, kot se zdi, začeli trgi vse bolj upoštevati tudi možnost, da bi utegnile nekatere države zapustiti evrsko območje, in celo možnost, da to območje razpade. To pomeni, da se v izračune o tem, ali se splača vlagati v to vrsto finančnega premoženja, vrača valutno tveganje, na katero smo pozabili, potem ko je bil uveden enoten evropski denar. Zdi se, da to potrjujejo tudi torkova dogajanja: skorajda gotovo je, da bi se ob razpadu tega območja v hipu vrtoglavo povečala vrednost nemškega denarja v stilu močno okrepljenega švicarskega franka, ob tem pa bi v obnovljeni valutni tekmi zagotovo zaostajal denar vseh preostalih držav. Da pri tem sploh ne omenjamo grške drahme, italijanske lire itd.
Naj to drži ali ne, vendar se zdi, da to pojasnilo izvira iz izjave s srečanja nemške kanclerke in francoskega predsednika, potem ko je ta dvojica osupnila ob novici, da namerava grški premier razpisati referendum o najnovejšem svežnju ukrepov za odpravljanje krize na evrskem območju. Brez prikrivanja jeze so grškemu premieru sporočili, naj svoj narod, če ga že želi kaj vprašati, raje vpraša, ali želi ostati z evrom ali pa bi se morda raje vrnil k drahmi.
Sporočilo sicer ni bilo napisano s temi besedami, vendar je bila to nedvomno njegova vsebina. Pri vsem tem pa sredi razburjenja, ki je vladalo v tistih dneh, ni nihče opazil, da sporočilo dveh evropskih državnikov nima zakonite podlage. Pri ustvarjanju evra namreč sploh ni bilo predvideno, da bi se lahko katera držav pozneje odrekla temu denarju. Tisti, ki bi se želeli odreči evru, bi morali najprej zapustiti Evropsko unijo. Sicer pa tudi za trge to očitno ni ovira, zdaj ko je bil prekršen tihi tabu za evropske voditelje, da javno omenjajo možnost zapuščanja evrskega območja ali celo izključitev katere od držav tega območja. Sporočilo Atenam, kako bi se moralo glasiti referendumsko vprašanje, je ne le kršitev te prepovedi, temveč tudi začetek možnosti, da se evrsko območje otrese nekaterih svojih članov. Tehnično gledano, za finančne trge to pomeni vrnitev dodatnega valutnega tveganja v trgovanje z dolžniškimi papirji držav tega območja.
Tiha politična prepoved omenjanja takšnih možnosti je verjetno temeljila tudi na bojazni pred ceno takšnega razvoja dogodkov. Ekonomisti švicarske UBS so, denimo, izračunali, da bi odhod Nemčije iz evrskega območja to državo stal med eno petino in eno četrtino njenega domačega proizvoda. Po istih analizah pa bi bila cena za dolžniške države z obrobja evrskega območja še veliko večja: 40 do 50 odstotkov domačega proizvoda (v primeru Grčije). Ob tem si je težko predstavljati, kaj šele narediti seznam vseh možnih težav, ki bi jih morala prebroditi država, potem ko bi se odrekla evru: od kovanja in tiskanja svojih kovancev in bankovcev pa vse do zamenjave ali preureditve vseh mogočih naprav, avtomatov, računalnikov itd. Seveda pa pri vsem tem ni načina, kako bi lahko izračunali ceno preplaha, ki bi zagotovo izbruhnil, če bi katera od držav zapustila evrsko območje, saj razsežnosti te panike preprosto ni mogoče vnaprej predvideti. Dosedanji potek krize nas neusmiljeno opozarja tudi v tem pogledu: iz manjše, na videz območne težave se je razvil prvorazredni evropski problem in glavna svetovna skrb. Ni je stvari, ki bi o tem govorila tako zgovorno in slikovito kot dejstvo, da je premieru majhne evropske države na nedavnem srečanju G20 v Cannesu uspelo nase preusmeriti vso pozornost predsednikov in premierov držav z največjimi gospodarstvi na svetu.
Nekateri znani ekonomisti – na primer Nouriel Roubin s poslovne šole newyorške univerze – menijo, da bi bilo za državo, kot je Grčija, bolje, če bi se odrekla evru in si poskušala prek lastnega denarja povrniti izgubljeno konkurenčnost. Takšnega mnenja so tudi tisti ekonomisti, ki pravijo, da je prilagajanje domačih dohodkov z devalvacijo denarja politično in socialno bolj sprejemljivo kot prizadevanja, da bi isti cilj dosegli z »notranjo devalvacijo«, torej krčenjem nominalnih dohodkov. Številni drugi ekonomisti pa opozarjajo, da se učinki devalvacije denarja na izvozno konkurenčnost hitro izgubijo zaradi domače inflacije itd.
Dolgoročno gledano, pa je videti ta naložba bistveno večja, zato bi bile politična in druge cene zapuščanja evra ali razpada območja tega denarja zelo velike, čeprav se jih ne da izračunati oziroma izraziti v finančni obliki. Vodilni komentator dnevnika Financial Times v zvezi s tem citira ameriškega zgodovinarja, ki meni, da je evropski projekt pravzaprav uresničitev sanj o združitvi Evrope, ki se je razcepila s propadom rimskega cesarstva pred 1535 leti in se kljub poznejšim poskusom ni nikoli več združila v celoto. Omenjeni zgodovinar je prepričan, da »sanje o združitvi niso nikoli umrle« in da je sedanji evropski projekt »najbolj civiliziran način izpolnitve teh sanj«.
Te velike besede morda zvenijo patetično, vendar niso zato nič manj resnične, če jih opazujemo v okviru te, precej večje slike. Pri vsem tem se zdi, da niso imeli prav tisti, ki so se za usodo evropskega projekta zbali šele takrat, ko je kriza zagrozila samemu »jedru« projekta, v katerega vsekakor sodi Italija, medtem ko so bili morebitni grški odhod pripravljeni sprejeti zgolj kot manjšo neprijetnost za celoten projekt. Dejstvo je, da projekt obstane ali propade prav zaradi sposobnosti vključevanja zelo različnih entitet, ki so se v času stoletij, ko je bila Evropa razkosana, med seboj bolj oddaljevale, kot približevale. Največjo od teh razlik, razliko med sredozemsko Evropo in severnimi deli celine, je briljantno razjasnil veliki francoski zgodovinar Fernand Braudel. Po njegovem mnenju je tradicionalistična in stroga socialna ureditev na sredozemskem območju predvsem posledica manj plodnih tal, na katerih so bolj uspešno delovala velika posestva. Obstajala je manjša skupina bogatih, medtem ko srednjega sloja sploh ni bilo. To je največja razlika glede na območja okoli središča nekdanjega kratkotrajnega »Svetega rimskega imperija« oziroma današnjega nemškega Aachna. Obstajajo pa tudi druge, morda nič manj pomembne razlike, ki izvirajo iz razdelitve krščanstva, življenja pod različnimi bolj modernimi ali bolj zaostalimi imperiji itd. Grčija je v tem kontekstu veliko pomembnejša za evropski projekt, kot bi lahko sodili po njeni zanemarljivi udeležbi (2,5 odstotka) v skupnem gospodarstvu Evropske unije. Projekt tukaj odgovarja na ključno vprašanje, ali je mogoče premostiti zgodovinske spore ali pa je morda zemljepis usoda, na katero ni mogoče vplivati. Evropski projekt, ki bi bil zgolj nekakšna ponovitev srednjeveškega poskusa obnovitve rimskega cesarstva, ne bi bil evropski, tako kot tudi Sveto rimsko cesarstvo s sedežem v nekdanjem Aix-la-Chapelle (razen imena) ni imelo skorajda nič skupnega z Rimom. Povedano z drugimi besedami, je prav Grčija in ne, na primer, Belgija test za uspeh evropskega projekta.
Če izvzamemo prej omenjeni odziv na nepričakovani izziv grškega premiera, evropski voditelji še naprej prepričujejo svet, da ostajajo pri neokrnjenem projektu evropskega združevanja oziroma da ne nameravajo izključiti nobene države – ne neposredno pa tudi ne posredno, s tem ko bi jim odtegnili pomoč. Vendar pa razvoj krize opozarja, da bo treba ob takšni retoriki narediti še veliko več, da bi se izognili razpadu, zaradi katerega se je po trgih že začel širiti strah.
