Tiskane izdaje
Na Jesenicah se je po enem mesecu v nedeljo zvečer končala dobrodelna licitacija športnih rekvizitov, ki so jih prispevali slovenski in tuji športniki. Z akcijo so zbrali denar za desetdnevno poletno letovanje 12 otrok iz socialno ogroženih družin na morju. Tudi jeseniška zveza prijateljev mladine (ZDPM) bo z izkupičkom sobotnega dobrodelnega teka po jeseniških ulicah na morje pomagala 15 ogroženim otrokom. Podobne zgodbe z dobrodelno noto lahko dnevno spremljamo z različnih koncev Slovenije.
Stisk družin je vsak dan več. V družinah so najbolj prizadeti najbolj ranljivi, med katere spadajo najmlajši: pa čeprav so (kot radi rečemo) naša prihodnost. Številni otroci živijo v razmerah, ko na morje sploh ne mislijo. Odločati se morajo, kot je dejal Miloš Jenkole, predsednik ZDPM Jesenice, o tem, ali bodo tisti dan jedli kosilo ali večerjo. Za oboje namreč nimajo denarja. V takšnih razmerah razmišljanje o morju, razumljivo, ni prioriteta.
A bolj kot to je zanimivo vprašanje, kdo se loteva reševanja teh problemov, tudi lakote najmlajših. Država je nekoč (v tistih časih, ki jih danes označujejo za svinčene!) z različnimi socialnimi politikami poskrbela, da je bilo takšnih primerov, kakršnega je opisal Jenkole, čim manj. Tudi najšibkejši so lahko jedli in, praviloma, vsako leto letovali ob morju – na stroške skupnosti.
Danes na stroške skupnosti vsi ne morejo jesti; še manj, na stroške skupnosti najšibkejši hodijo na morje. Odgovornost za zagotavljanje primerne ravni socialne varnosti in socialne blaginje se je v obdobju samostojne Slovenije prenesla z države na posameznika. Ko se posameznik znajde v položaju, ko sam ne more poskrbeti zase in svoje bližnje (ko mu socialnih storitev na zagotavlja država, na trgu si jih pa ne more kupiti), si socialno varnost lahko zagotovi samo še v nevladnem sektorju, torej predvsem v društvih, ki so najštevilčnejši predstavniki nevladnih organizacij v Sloveniji.
V obdobju varčevale histerije so med prvimi, ki v slovenskih občinah občutijo varčevalne reze, prav društva – bojda lahko tam oblasti veliko privarčujejo. Vendar pa prav humanitarni projekti, kakršna sta opisana iz občine Jesenice, dokazujejo, da je krčenje denarja za razpise za društva kratkovidno. Pa ne le za humanitarna društva. Za vse različne nevladne organizacije je javnega denarja vse manj. Pa čeprav so te organizacije producenti različnih storitev s področja sociale, kulture, športa, jih občine ne prepoznavajo kot alternativne producente storitev ali kot organizacije, ki združujejo ogromno znanja, ampak jih še vedno večinoma dojemajo kot porabnike javnega denarja.
Razmišljanje, da je treba varčevati, pa naj stane kar hoče, se je že izkazalo za napačno in škodljivo, kar čutijo tudi v društvih. Z odtegovanjem denarja se potenciali prostovoljcev v društvih preobremenjujejo, prav tako potenciali nevladnih organizacij, s tem pa se siromaši že tako šibka družba.
