Zgodbe izpod Triglava: Krila Planice

Deželo na sončni strani Alp malodane vsakodnevno pretresajo afere, ki zaostrene družbene in politične razmere zgolj poglabljajo. Med državljani se krepi vtis, da zanje ni luči na koncu tunela, če pa se luč že prižge, se prižge le za izbrance iz krogov domnevne družbene elite. Razdeljenost družbe je očitna in zdi se, da Slovence lahko povežejo le enkratni uspehi slovenskih športnikov, ki za marsikoga predstavlja obliž za vsakodnevne tegobe. In, seveda, Planica.

Tekmovanja v smučarskih poletih v Planici je za Slovence enkratna prireditev in je ena redkih, če že ne edina, ki povezuje – vse od prvega do zadnjega: stare in mlade, revne in bogate, leve in desne, plešaste in lasate, pridne in lene, verne in neverne ... Enotnost, ki jo Slovenci vsako leto kažejo v Planici in kjer ob uspehih slovenskih orlov z zanosom mahajo s slovensko trobojnico, je unikatna, občutek nacionalnega ponosa pa seže praktično do neba. In tudi letošnja prireditev (v času, ko nordijski center dobiva končno podobo) je ponovno pokazala, da je Planica nacionalni praznik, ki so ga uspehi skakalcev še dodatno stopnjevali.

Kar je za Francoze kolesarski Tour de France, je za Slovence Planica. Vznesenost, ki jo je bilo čutiti v Planici, v Ratečah in Kranjski Gori, v Zgornjesavski dolini in Sloveniji nasploh, se lahko primerja z občutki Francozov, ki na dan, ko Tour potuje skozi njihov domač kraj (pa čeprav le za nekaj minut), zaprejo podjetja, gostilne, frizerske salone, urade ... in praznujejo. Marsikateremu navijaču so šle kocine pokonci, ko so minuli konec tedna pod Poncami v spodbudo našim skakalcem visoko zaplapolale slovenske zastave in ko je hrumelo ob navdušenju nad športnimi uspehi.

Šele ti pozitivni in vzneseni občutki, ki se s hitrostjo širjenja zelo nalezljive bolezni širijo med navijači (in pljusknejo tudi v zadnjo slovensko vas), lahko dajo odgovor na vprašanje, zakaj je v Planico in nastajajoči nordijski center vredno vložiti za marsikoga astronomskih 40 milijonov evrov. Tudi za avtorja teh vrstic je bil namreč izdaten vložek v Planico vprašljiv.

Tako bi tudi po letošnjih poletih spet lahko parafrazirali pesnika in zapisali, da Planica v potrtih prsih up budi – pa čeprav bi za enak znesek, denimo, lahko uredili vsa slovenska smučišča, ki se v zadnjih letih bolj kot z razvojem ukvarjajo s preživetjem in bi lahko predstavljal pomembno spodbudo za smučarski in zimski turizem.

Planica se bo kot nordijski center še bolj utrdila v zavesti Slovencev. Ko bo jeseni dokončana, bo kot enkratna inženirska atrakcija tik pred vstopom v TNP ponudila priložnost, da tako kot Francozi, ki iz Toura kujejo precejšnje ekonomske dobičke, postane ne le turistična uspešnica, ampak kraj, kjer bo nacionalni ponos dobil tudi takšna ekonomska krila, kakršna so krila slovenskih smučarskih letalcev. Hop.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.