Tiskane izdaje
Ko je kitajski režiser Zhang Yimou razmišljal, kako najbolje predstaviti prihodnost sveta, se je spomnil dveh stvari: vode in otroškega glasu. Voda je vir življenja, eden od petih elementov v kitajskem sistemu gibanja kozmosa, medij razuma in modrosti ter simbol prilagodljivosti in mehkobe. Otrok pa poje s čistim glasom, s konotacijo svetlosti, lepote in miru, ob katerem zmore vsak verjeti v boljši svet, obsijan z zvočno kristalnostjo, ki prihaja iz malega grla.
O tem je razmišljal Zhang, ko je režiral predstavo »Odsevi na Zahodnem jezeru«, ki je v nedeljo obeležila začetek zasedanja voditeljev držav in vlad držav, zbranih v klub G20.
Glede otroka je bilo preprosto. Zhang je izbral Xu Ziqi, nadarjeno učenko drugega razreda, ki je bila rojena v Hangzhouu v letu, ko je v Pekingu potekala olimpijada. Poveril ji je pesem »Jaz in moja domovina« ter pustil, da se skozi toplo noč razlega čisti optimizem, ki je v tem trenutku vsakemu udeležencu vrha najbolj potreben.
Ples na vodi oziroma natančneje na odru, postavljenem nekoliko centimetrov pod površino Zahodnega jezera, pa je pokazal, zakaj se na tem vrhu ne bo zgodilo nič novega ter kako je vse kar se tiče tovrstnega zapletenega in dragega večstranskega srečanja zreducirano na to, da nikomur od igralcev ne spodrsne, kar bi pokvarilo predstavo, ki so jo pripravljali tako dolgo časa.
Koreografija je bila neinovativna in dolgočasna, scenografija prepoznavno kičasta, kombinacija kitajske tradicije in zahodne simfonije pa nepotrebna. Skratka, šlo je za umetnost v službi velesile. Nekako tako, kot je to Zhang Yimou že pokazal na otvoritvi olimpijade v Pekingu. Vendar pa je imela tokratna predstava veliko manj navdiha ter je bila povsem maniristična. Poklonitev holografski tehnologiji kot nenaravni muzi oziroma zastrašujočemu cilju človekovega razuma je bila neokusna.
Predstavo bi lahko zlahka pozabili, če ne bi bila prav tisti odsev v Zahodnem jezeru, ki bi nas moral skrbeti, pa četudi stojimo daleč od njegove obale. Je odsev, ki kaže, kako je v današnjem svetu preveč države in premalo družbe, preveč strukture in premalo idej ter preveč forme z razdrobljeno in omalovaževano vsebino, izgubljeno nekje pod površino vode, po kateri so Zhang Yimouovi plesalci capljali in čofotali ter s tem prekrasno jezero spreminjali v nesmiselno močvirje.
Čeprav je beseda »inkluzivnost« zadnje čase moderna, pa nas je vrh v Hangzhouu prej spomnil na to, da se svet vse bolj deli na tiste, ki hočejo nekako preživeti in tiste, ki bi za vsako ceno vladali. Tako je znotraj meja vsake države in tudi na geopolitičnem zemljevidu. Če vzamemo vodo za priložnost, da preko nje zgradimo mostove, potem bi bila lahko element, ki povezuje in izenačuje. Še več, lahko bi govorili o internetu kot novem oceanu, ki spaja kontinente, ter o e-gospodarstvu kot reki, ki se dotika vseh svetovnih obal.
Skratka, v vodni predstavi bi lahko prepoznali obljubljeno »inkluzivnost« vseh plasti svetovnega mozaika v velikem programu oživljanja rasti. A le, če bi vse besede o povratku samozavesti izgovarjali mladi glasovi. In le, če bi imeli otroci občutek, da odraščajo v svetu, v katerem lahko tudi v resnici izbirajo, in če bi bil optimizem, ki ga je hotel G20 na silo vpisati v svoje zaključne dokumente, izveden iz materialne stvarnosti, ne pa naloga, vpisana v holografsko predstavo sveta.
