Zgodbe z vzhoda: Diplomacija

Samo čakamo lahko, da nam rezultati diplomatske igre med Ameriko in Kitajsko padejo na glavo.

Objavljeno
20. marec 2017 19.45
CHINA-US-DIPLOMACY-NKOREA-NUCLEAR-DEFENCE
Zorana Baković
Zorana Baković
Rex Tillerson je šel na azijsko turnejo z vsega enim novinarjem. »Nisem ravno človek, ki bi pustil medije blizu,« je povedal. »Osebno tega ne potrebujem.« Ko je dodal, da ničesar ne skriva pred javnostjo, a da raje dela »za zaprtimi vrati«, so bila zagotovila za uspeh njegovega obiska v Pekingu vnaprej podpisana. Kitajci obožujejo diplomacijo za zaprtimi vrati. Pravzaprav jih je ameriški državni sekretar vrnil v čas, ko so se vse pomembne mednarodne spletke in strateški dogovori odvijali v paralelnem svetu. O bombah, ki bi lahko tragično padle v neki vsakdan, je najbolje razpravljati »za zaprtimi vrati«.

Zaradi Tillersonove nagnjenosti k zatemnjenim prostorom je postal Peking prejšnji teden točka, na kateri sta se križali dve obdobji. V prostoru, ki ni ne na nebu ne na zemlji, se je pogovarjal s predsednikom Xi Jinpingom, in tam sta se srečali tako imenovano obdobje pred Wikileaksom ter obdobje prednosti diplomacije po Wikileaksu. Prvo nam je znano: »gluhe« sobe, zaščiteni telefoni, skrivna elektronska pošta in ostri zobje za širokim nasmehom.

Drugo obdobje ponazarja ameriški predsednik Donald Trump, ki ni ravno diplomatski. Sam tega ne potrebuje. Raje vse takoj spravi na 140 črk ter brez popravkov in cenzure objavi na twitterju. V prvih dneh Trumpove vladavine je nastala iluzija, da bomo o njegovih političnih potezah vedeli vse, še preden bodo postale ameriška politika. Zdelo se je, da je njegova nepredvidljivost predvidljiva.

Potem je šel Tillerson v Azijo. Z enim samim novinarjem. Tako je ceneje, je pojasnil, pa tudi, »tam je veliko ljudi, ki bodo lahko pokrili vse dogajanje«. Zlasti na Kitajskem jih je veliko! Vse lahko pokrijejo z velikim partijskim ogrinjalom nevidnosti. »Pogovoriti se moramo o nekaterih zelo zapletenih strateških problemih, ki zadevajo pomembne države po svetu. Ne bomo jim pošiljali sporočil prek medijev, ampak neposredno na sestankih za zaprtimi vrati,« je povedal.

V tem trenutku je postal za Kitajce njihov priljubljeni Američan in v tistem trenutku je Severna Koreja preizkusila motor za raketo. Iz ljubeznivih besed, izgovorjenih pred kamerami kitajske televizije, lahko sklepamo karkoli. Kot kaže, Tillerson kot nekdanji šef velike naftne družbe ne ve veliko o diplomaciji, vendar je nedvomno pogajalski mojster za blago, s katerim trguje. To pot je bila tema mir. Američan ga je z dvema prstoma držal nad prepadom. Zanimalo ga je, koliko so Kitajci pripravljeni plačati, da ga obvarujejo pred peklenskim ognjem.

Kitajci so s Trumpovim človekom odigrali partijo goja. To je kitajski šah, ki odraža njihov stil diplomatske igre. Z belimi in črnimi kamenčki je treba strateško obkoliti nasprotnika, da nima več prostora za naslednjo potezo. Azijska sila nerada igra go pod javnimi reflektorji. V medijski temi se namreč črno-beli igralci lažje srečajo v sivi coni. Ali sta se kaj dogovorila o Severni Koreji? Ne vemo. Pa o trgovinskih carinah? Ne vemo. O usodi Tajvana? Ničesar ne vemo. Samo čakamo lahko, da nam rezultati njune diplomatske igre padejo na glavo. Bo dovolj, če odpremo dežnik? Ne vemo.