Zgodbe z vzhoda: Izbira

Pisati kolumno 10.000 metrov nad trdnimi tlemi je skoraj tako, kakor si predstavljati svet po ameriških volitvah. Pišem v letalu med poletom na Tajvan.

Naj spomnim: to je otoška država, ki je skoraj nihče ne priznava (vsi priznavajo LR Kitajsko, ki zahteva, da s Tajvanom nihče ne sme imeti opravka), o kateri redko pišejo (ker je to urejena demokratična država brez političnih, družbenih ali gospodarskih ekscesov) in na katero bodo rezultati ameriških volitev vplivali bolj kakor na kogar koli drugega (kajti če bo ostala brez ameriške zaščite, bo 24 milijonov prebivalcev razmeroma majhnega otoka nemočnih pred kitajsko dvomilijonsko vojsko, politično voljo in globalnimi ambicijami, da bi prav z »osvoboditvijo« Tajvana postala nova Amerika 21. stoletja).

In medtem ko začasno delim nadzemeljski prostor z nekaj sto sopotniki, predvsem Tajvanci, ki brezskrbno ustvarjajo selfije na koncu turističnega potovanja, razmišljam o tem, kako volitve v nekaterih primerih niso samo vprašanje, povezano z »mojim interesom«, višjimi ali nižjimi davki in bolj ali manj zaprtimi mejami, ampak so tudi posredna izbira tuje usode.

Glas za Donalda Trumpa, skratka, bi bil lahko nehoteni začetek velikega geopolitičnega preobrata na drugi strani Tihega oceana, neposredna odločitev za vojno v Aziji in nepovrnljivi skok v avanturo z bungeejem, s katerim so povezana življenja velikega dela človeštva. Se Američani zavedajo odgovornosti? Ali pa bi prav zaradi bremena supersile, ki spremlja vsako njihovo potezo, radi postali manjši, nebistveni in manj pomembni? Izbira je včasih strašna stvar. To se je pokazalo v prejšnjih desetletjih, ko so se mnoge vojne, prelivanja krvi in množične katastrofe zgodile zaradi – svobodnih volitev. Kako je to mogoče?

Najprej zato, ker ljudje pogosto pozabijo na temeljno načelo – da na slabih temeljih ne more zrasti dobra zgradba –, zato v imenu nekakšnih oddaljenih ciljev in nedosanjanih sanj ali zaradi dolgo pričakovanih sprememb izbirajo možnosti, ki vsebujejo klice zla. Enakopravna družba ne more temeljiti na rasistični retoriki, tudi če jo izkoriščajo samo med kampanjo. Demokratična država ne more temeljiti na diskriminatorskem razmišljanju, tudi če ga uporabljajo samo zaradi nabiranja glasov. Ameriške volitve mnogim razkrivajo skupno težavo demokratičnega sveta: pomanjkanje verodostojnosti politikov in njihovih programov. V takšnem vzdušju politična vulgarnost hitro zazveni kot obljuba svežine ali kot široko razumljiv, verodostojen odmik od globoko kompromitirane politične korektnosti.

In nato se ni težko odločiti za napačno izbiro. Posledice se pokažejo pozneje. Bolje rečeno: pokažejo se prepozno.

Še naprej letimo proti Tajvanu. Iz letala se zdi, kakor da se na zemlji ne dogaja nič posebej pomembnega. Mestne luči utripajo, visoka Himalaja spi in vse je videti mirno. Toda to je dobesedno nadrealen občutek. Gibamo se visoko nad stvarnostjo, nad oblaki, nad časom. In ko se bomo vrnili na trdna tla, se bo moral svet spoprijeti z ameriško izbiro.

Tajvancev nihče nič ne sprašuje. Morda nam jih bo žal, ko jim bo velika Kitajska nastavila zanko okoli vratu, morda bomo zmajevali z glavo in ponavljali, da je bila to njihova, tajvanska usoda. Toda usoda ne obstaja. Ustvarjamo jo z vsakim svojim dejanjem. Z vsakim svojim glasom. Na vseh volitvah, ki se nam samo zdijo svobodne. Pravzaprav so zavite v tesno mrežo odgovornosti za rezultat in posledice.