Tiskane izdaje
»Organizacija združenih narodov ni bila ustanovljena za to, da bi človeštvo odpeljala v raj,« je dejal Dag Hammarskjöld, nekdanji generalni sekretar Svetovne organizacije, »temveč zato, da svet obvaruje pred peklom.« In čeprav so pričakovanja rajskih vrat že zdavnaj ugasnila, se prav te dni, ko zaseda 71. generalna skupščina najpomembnejše politične tvorbe 20. stoletja, postavlja vprašanje, koliko je še ostalo do roba, s katerega bi lahko človeštvo zlahka zdrsnilo v peklenski kotel.
Koliko ZN sploh še igrajo kakršno koli že vlogo v današnjem svetu, ki stoji na razpotju in izbira pot? In pri tem vse manj računa na to, da mu bo Svetovna organizacija ponudila kažipot, kompas in zemljevid vetrov, ter se vse bolj opoteka skozi neznano in namerno ugaša luči, kot da je adrenalinska igra v popolni temi še toliko bolj razburljiva.
O čem se pravzaprav te dni razpravlja v New Yorku? O Severni Koreji, ki bi utegnila vsak hip povzročiti eksplozijo še ene jedrske bombe, njen voditelj Kim Džong Un, ki je sicer prepovedal sarkazem kot obliko duhovitosti, pa bi se ob tem sarkastično zahvalil sankcijam ZN kot najboljši spodbudi za pospešitev jedrskega in raketnega programa?
Ali o Južnokitajskem morju, nad katerim preži ena od petih stalnih članic varnostnega sveta, pri tem pa na veliko razglaša, da je ne zanima, kaj točno piše v konvenciji ZN o pravu morja?
Ali o filipinskih odredih smrti, ki »rešujejo« problem kriminala, povezanega z narkotiki, zunaj pravosodne mreže in zakonov, njihova država pa grozi, da se bo umaknila iz Svetovne organizacije, če se bo pod njenim okriljem začela razprava o človekovih pravicah?
Vse manj je držav, ki na ZN resnično računajo kot na izhodišče za odpravljanje problemov, narode sveta pa se vse pogosteje peha v območne okvire z ohlapnimi zavezništvi in skrb vzbujajoče prožnimi načeli. Krivci so vsi. Veliki, ki že dolgo počnejo vse, kar je v njihovi moči, da bi Svetovno organizacijo podredili svojim interesom, pa tudi tisti manjši, ki so prav tako pripravljeni zanemariti njene temelje: »bodoče rodove zaščititi pred izbruhi vojn«, »potrditi vero v temeljne človekove pravice in dostojanstvo ter vrednote človeškega bitja«.
Celo v ameriški predvolilni kampanji, v kateri se razpravlja o neštetih vprašanjih, ki so povsem pristranska, kar zadeva prihodnost ZDA, ZN ne omenjajo v skoraj nobenem od taborov. Pa tudi Kitajska nič več ne omenja nujne reforme varnostnega sveta, pri čemer pa je zanjo vse manj sprejemljiva tudi sleherna smer njegovega širjenja. Ozemeljske spore poskuša odpraviti v dvostranskih odnosih, strateške interese pa zaščititi v trikotniku med Washingtonom, Moskvo in Pekingom.
Pa vendar: če je peterici, ki ima v rokah pravico veta v varnostnem svetu, še najmanj do tega, da bi Svetovna organizacija sploh preživela to adrenalinsko obdobje, potem bi se morali za oživitev njene vloge zavzeti tisti manjši. Pri tem o Združenih narodih ne govorimo kot o zbirokratizirani in kompromitirani ustanovi, temveč o OZN kot ideji, ki je bila vpisana v statut leta 1945, torej neposredno po koncu tragedije, kakršna se ne sme nikoli več ponoviti. In kakršna je, na žalost, že začela znova poganjati na vseh celinah.
Za začetek bi lahko morda na zasedanju v New Yorku nekdo predlagal, da se preverijo vsi zgodovinski učbeniki v državah članicah, zgolj zato, da bi videli, koliko otrok, rojenih v 21. stoletju, sploh ve, kaj piše v preambuli statuta ZN. In zgolj zato, da bi se tudi sami voditelji držav spomnili, da se ta začne z »mi, narodi združenih narodov«, ne pa z »mi, predsedniki, generali in bankirji«. Gre namreč za človeka. In na to se je nekako pozabilo.
