Zgodbe z vzhoda: Pazi na izgovarjavo!

Pilot zasebnega letala, s katerim je skupina pomembnih sponzorjev zimskih olimpijskih iger 2018 poletela v Južno Korejo, je bil zelo presenečen, ko je ugotovil, da je predstavnike ameriških podjetij, ki so se odpravili na pogovore z organizatorji športnih iger, pripeljal v srce komunistične trdnjave. Šele potem je natančno preveril, kako se imenuje cilj, na katerega je priletel.

Res je. Pjeongčang nikakor ni Pjongjang. Ne samo, da je približno 300 kilometrov južneje, ampak je – in to je še pomembneje – na drugi strani 38. vzporednika, zato bi bil spust na napačno letališče lahko zelo neprijetna izkušnja.

K sreči je letalo priletelo iz Pekinga, zato je zelo zbegana kontrola zračnega prometa predvidevala, da v njem ne morejo sedeti sovražniki. Kljub temu so letalo usmerili v najbolj odročen kot letališča, potnike so odvedli na stezo, njihovo prtljago natančno pregledali, šele potem so jim dovolili, da so poleteli k pravemu cilju. »Pjeongčang!« so ponavljali severnokorejski vojaki za naključnimi obiskovalci Pjongjanga. Površnost v navigaciji se lahko hitro maščuje. To velja tudi za zunanjo politiko.

Včasih se zdi, da bi predsedniki držav, zlasti velikih, ki lahko ogrozijo globalno stabilnost, kot pogoj za opravljanje najvišjega položaja morali opraviti izpit iz toponimike, če ne že iz zemljepisa, zgodovine in morda tudi etike, da se ne bi s svojimi »rešitvami« nekaterih težav znašli na popolnoma napačnem kraju. Da se ne bi, denimo, igrali s severnokorejskih jedrskim ognjem, kadar bi radi prisilili Kitajsko, da bi odpravila ovire za uvoz tujega blaga, in da ne bi z orožjem grozili vodji Kim Džong Unu, kadar bi radi od predsednika Xi Jinpinga izsilili obljubo, da ne bo zniževal tečaja svoje valute.

Zdi se, da današnji čas trpi zaradi posledic jezikoslovno-političnih mešanic s težavno izgovorjavo, tako da je, denimo, ekonomska diplomacija prerasla v ekonomski nacionalizem, vse skupaj se je okužilo s kombinacijo globalizacije in protekcionizma, zato ni nič čudnega, da je letalo z bogatimi podjetniškimi sponzorji športnih iger končalo na neverjetnem kraju. Tam, kjer olimpijskih iger za zdaj nikakor ne bi mogli pripraviti.

Če razumemo to napako kot geopolitično metaforo, se moramo vprašati, ali je ameriški predsednik Donald Trump sploh pogledal na zemljevid in preveril, kje je Pjongjang, preden je – v svojem slogu strateške nedorečenosti – izrekel slabo premišljene grožnje, na podlagi katerih se lahko uresničijo prav takšni scenariji druge korejske vojne, iz kakršnih se najlažje razvije logika tretjega globalnega vojaškega spopada.

Kako bi rad »reševal« Severno Korejo? In kaj se bo zgodilo, če bo ravno takrat, ko bo Trump v Mar-a-Lagu predlagal kitajskemu gostu, da bi vzpostavila tesnejše odnose drug z drugim tako, da bi skupaj udarila s palico po žogici za golf, Kim Džong Un razstrelil še eno atomsko bombo v predoru pod jedrskim oporiščem Punggje Ri? Ga bo takoj bombardiral? Ali pa mu bo čestital za dan sonca oziroma rojstni dan njegovega deda Kim Il Sunga, saj bi ta dan dejansko lahko bil primerna priložnost za jedrski poskus?

Zunanja politika že dolgo trpi zaradi nevarnih poenostavitev podobe sveta, ki je s Trumpom doživel neznosno lahkotnost površnosti. »Vse je v trgovini,« je svoje grožnje pojasnil Kitajski čez severnokorejski hrbet. Toda to ne drži. Z življenji se ne trguje. Tudi z bombami ni mogoče nič rešiti. Zlasti kadar ljudje niti ne znajo izgovoriti imena države, na katero jih mečejo. Pa začnimo spet na začetku. A, b, c ...