Zgodbe z vzhoda: Podnebni Nato
tor, 30.05.2017, 10:00
Zgodbe z vzhoda: Podnebni Nato
Kdo bo plačal največji delež geopolitičnega popivanja?

Donald Trump je Evropi strl srce. Tako ugotavljajo kitajski partijski mediji, potem ko je na Siciliji postalo popolnoma jasno, da ameriški predsednik spreminja vsa zavezništva v podjetje ter nad vsa načela, ideale in svetinje, s katerimi se je do zdaj hvalila Amerika kot globalna voditeljica, postavlja navaden gostilniški račun.

Kdo je naročil čevapčiče s čebulo, kdo liter vina z mineralno vodo, pod vsem bomo potegnili črto in plačali hrano in pijačo, pri tem pa ni pomembno, ali gre za varnost in Nato ali segrevanje podnebja in pariški sporazum. Trump je vsemu dodal tako veliko količino politične vulgarnosti, da so sedemdesetletni okviri svetovne ureditve že dobro razrahljani.

Komu bo to koristilo in kdo bo plačal največji delež gepolitičnega popivanja, je najbolj negotovo vprašanje v obdobju, pred katerim stoji svet. Trump je morda res strl srce Evropejcem, ki so vendarle ugotovili, da »morajo vzeti svojo usodo v svoje roke«, vendar ni prav nič manj dvignil tlaka Kitajcem, ki se dobro zavedajo, da globoke razpoke v evroatlantskem zavezništvu nikakor ne pomenijo, da se bo Amerika umaknila na svojo stran Tihega oceana.

Prav nasprotno. Kolikor manj trden bo Nato na evropskih tleh, toliko bolj si bodo ZDA prizadevale ustvariti njegovo repliko na azijski celini. Nikakor ni naključje, da se je na Siciliji ameriški predsednik najbolje razumel z japonskim premierom Šinzom Abejem, ki je dan zatem napovedal »konkretna dejanja«, za katera bi se lahko proti Severni Koreji skupaj odločili Japonska in Amerika.

Tako bi takoj ustvarili nov mehanizem globalne (ne)varnosti. Japonska bi bila pripravljena v Trumpovo blagajno izplačati znatno vsoto za svoj izhod iz vojaške paralize, v kateri je preživela sedem desetletij po drugi svetovni vojni, in tako bi hitro nastal prostor brez kakršnih koli pravil igre. Popolnoma jasno je namreč, da povezovalni elementi pri novih partnerstvih niso več ideološki, celo idejni ne. Če je politika postala posel, država pa veliko podjetje, je vse seveda omejeno na kratkoročen interes, zato nas ne bi smelo presenetiti, če bi dve državi intenzivno trgovali in se hkrati krvavo vojskovali med seboj.

Ali se v takšnih nenavadnih časih ponuja priložnost za Kitajsko, ki bi lahko preskočila Kitajski zid in se pokazala kot globalni vodja? Vsekakor je to mogoče, vendar azijska sila še ni naredila nič takšnega, da bi nas prepričala, da na svet gleda odgovorneje kakor samo na platformo za poslovne sporazume, na zgodovino pa širše kakor na spiralno črto, ki prav njo vodi k položaju civiliziranega hegemona.

Nujno moramo vrniti dostojanstvo napredku.

Največ možnosti za to bi imeli, če bi uresničili pariški podnebni sporazum. Kdor koli bi dregnil v Severno Korejo, da bi enkrat za vedno odpravil jedrsko izsiljevanje, bi se moral zavedati, da ne Azija ne svet nimata več prostora za nove vojaške odpadke, katerih škodljivost ima precej večji doseg od vseh balističnih projektilov.

Svet danes nujno potrebuje nekakšen podnebni Nato. Torej takšno zvezo, ki bi povezala celine v obvezujočem odnosu vzajemne obrambe pred onesnaževanjem, radioaktivnim zastrupljanjem in neusmiljenim rušenjem ekološkega ravnotežja. To bi bil napredek. Vse drugo je beg v norost splošnega samouničevanja, katerega posledic si ne moremo niti predstavljati.




Zgodbe z vzhoda: Podnebni Nato

Šinzo Abe in Donald Trump. Foto: Jonathan Ernst/Reuters Pictures

Prijavi sovražni govor