Zgodbe z vzhoda: Še enkrat o pravicah

Ameriški predsednik George W. Bush se je leta 2001 podal v obračun z Al Kaido ter v ozračju istega maščevanja za teroristični napad na ZDA dve leti po zrušenju Sadama Huseina podedoval zapor Abu Graib. Kitajski se je takrat zazdelo, da se je začelo obdobje ugašanja človekovih pravic. Imela je prav.

Kitajsko vodstvo je bilo veselo zaradi novega obdobja, ko mu zahodni čuvaji temeljev obstoječe svetovne ureditve ne bodo več ugovarjali glede zapiranja disidentov in preganjanja vernikov. Upalo je, da bodo lahko končno tudi z Američani našli skupni jezik, ki bo prepleten okoli nacionalne varnosti. Predvsem pa je upalo, da bo, kar zadeva svetovni konsenz o državi, ki je nad vsem, in posameznika, ki je obstranski in z lahkoto zamenljiv dejavnik skupne obsedenosti z gospodarsko rastjo, končana hladna vojna.

Desetletje in pol je svet kolebal. Z eno nogo je stal na bližnjevzhodnih bojiščih, polnih smrti in trpljenja, z drugo pa v nakupovalnih središčih, polnih poceni kitajskega blaga. Kljub temu je zahodni človek držal glavo navzgor, v udobju svoje demokracije in svobode, prepričan o iskrenosti lastnih prepričanj glede človekovih pravic kot neomahljivih stebrov svetovne ureditve.

Zdaj vse kaže na to, da v letu 2017 prihajamo v obdobje, ki ga Kitajska že dolgo pričakuje. Dozdajšnje kršitelje človekovih pravic so zasenčili novi teptalci ostankov humanizma. Še več, zahodni človek ni samo zaprl oči pred trpljenjem ljudi, prizadetih od vojn, ki potekajo na drugih kontinentih v imenu njegove varnosti, ampak je pripravljen izvoliti vodjo države, ki bo spremenila državljane v brezumno ljudstvo.

Azijska sila je šele zdaj zaskrbljena. In spet ima prav. Povsem točno se je pokazalo, da konec hladne vojne v okvirih, v katerih se je več kot pol stoletja po drugi svetovni vojni vzpostavljalo geopolitično ravnovesje, prinaša tudi potiskanje človekovih pravic stran od bilateralne in multilateralne komunikacije. Prioritete so se nepovratno oddaljile od posameznika. Toda vse bolj jasno se kaže, da je z marginalizacijo človekovih pravic kot temeljnega načela svetovne ureditve prišla globalizacija v paradoksalno fazo strahu pred lastno senco. Isti zahodni človek, ki je bil še do pred kratkim ponosen na svojo svobodo, se skriva za bodečo žico in nevidnimi zidovi iracionalne fobije spolitiziranega sovraštva ter iluzoričnega protekcionizma.

Ena od neposrednih žrtev tega trenda bo prav Kitajska. Ali bo to pot azijska sila nam dajala lekcije o individualizmu in pravicah posameznika glede svobode izbire ter o nujnosti odprtega komuniciranja čez meje, ki so se tako ali tako pokazale za nemočne glede zaščite katerekoli države pred terorizmom in kateregakoli gospodarstva pred recesijo? S takšnimi sporočili nas pravzaprav že naslavlja. Problem je samo v nas samih. Človekove pravice so način razmišljanja in življenja. So bistvo vseh prepričanj in cilj vsakega napredka. Če se sami odrečemo lastni svobodi, da smo to, kar smo, in da toleriramo to, kar je drugačno, kako je potem sploh pomembno, ali ima Kitajska prav? Brigati bi se morali zase. Zelo.