Tiskane izdaje
Od trenutka, ko je slovenska vlada na meji s Hrvaško začela postavljati kolute hladnokrvne rezilne žice in na ta način velik del obmejnega območja spremenila v grozečo in agresivno, celostno razčlovečeno instalacijo, sta minili dve leti.
To je bil trenutek, ko je slovenski državi (do)končno zmanjkalo etične substance, oportunistično-populistične in kakršnekoli empatije ter srčnosti »osvobojene« oblasti pa so sovražni diskurz srhljivo velikega dela javnosti lahkotno in natančno prevedle v neposredna dejanja.
Najprej z žico, postavljeno na fiktivne begunsko-migrantske poti. Žico, ki je bila hkrati uperjena proti beguncem in svobodni, odprti družbi. Žico, ki je umestila Slovenijo v zavezništvo sovraštva. Žico, ki je omejila, tako ali drugače, Slovenijo samo. Žico, ki je odvezala vlado politične korektnosti in ji – tako kot velikemu delu javnosti – omogočila, da sprosti svoje rasistične in ksenofobične tendence.
Sprejetje novele zakona o tujcih, ki po mnenju številnih ključnih mednarodnih pravnikov krši temeljne konvencije o človekovih pravicah, je rezilno žico, ki je ostro zarezala tudi v odnose med Slovenijo in Hrvaško ter, dobesedno, tudi v živalski svet, le legalistično »nadgradilo«. Slovenija se je z odvračilno azilno politiko, ki je niti malo ne zanimajo človeške usode, pač pa le razosebljene, razčlovečene črke politično vsiljenih zakonov, prestavila na temno stran meseca. Tam, kjer je – Izbrisani – že bila.
A velika večina javnosti – z izjemno predstavnikov lokalnih skupnosti, humanitarnih organizacij, borcev za človekove pravice in preostalih humanistov, ki v današnji družbi predstavljajo hud odklon, pravzaprav patologijo – je glasno molčala. Velikih ali vsaj resnejše omembe vrednih protestov ni bilo. Žica in omejenost sta postali stanje duha, begunci pa – kolektivna varnostna grožnja. Dejstva ne štejejo. Osebne tragedije so se zlile v tragedijo milijonov – ta je za slovenske in evropske brezčutne birokrate seveda le statistika.
Pred dvema letoma je vse skupaj delovalo šokantno – prve skupine beguncev so bile v Sloveniji namreč sprejete sorazmerno prijazno, še dva meseca pred začetkom postavljanja žice pa predsednik vlade dr. Miro Cerar ni ravno izbiral besed, ko je govoril o podobnih rabotah svojega madžarskega kolega Viktorja Orbána, o čigar fašistoidni politiki se je pokazalo, da je bila dejansko – avantgardna. Slovenija je tako brez pravega odpora stopila na pota »nove« Evrope. In prišla je … domov.
»Nova« Evropa je prostor in čas bodečih žic, stražnih stolpov, koncentracijskih taborišč (na grških otokih), policijskega nasilja, pospešene militarizacije, rasizma, ksenofobije, vstopa neonacističnih strank v osrčje političnega življenja (Grčija, Nemčija), katolibanstva (Poljska), vladavine banalnosti zla in topoglavih uradnikov, bazarja človeške tragedije (»begunski« dogovor s Turčijo in Libijo) ter množičnih grobišč (Sredozemlje), kjer način pridelovanja določene zelenjave lahko sproži vseevropsko debato, nasilje države nad regijo, ki si želi samostojnosti, pa je »notranje vprašanje države«, in v to se Evropska unija, ki je lahko delovala le v »dobrih časih«, seveda ne vmešava. Taista Evropa je zaradi tega v teh dneh dobila prve politične azilante z lastne celine. Konec je.
