Tiskane izdaje
Pripravljali smo se na študentsko zabavo ob dnevu čarovnic. Ulice londonskega New Crossa so bile polne prijaznih pošasti, pravljičnih likov, vročih medicinskih sester, estradnikov, zombijev in drugih nenavadnih bitij. Skoraj vsi okoliški pubi so poskrbeli za živo glasbo in naročili dodatne sodčke britansko mlačnega piva.
Študijsko leto se je šele začelo in razen sošolcev ali najbližjih sostanovalcev nisem poznal nikogar. Zato je bilo obujanje starih mitoloških obredov zelo primerna priložnost za spoznavanje prebivalcev študentskega kampusa, ki so jih v globalno velemesto z vseh koncev sveta pripeljale študijske žeje. Tedaj sem prvič zares opazil, da se mladi spoznavajo precej drugače kot v mojih prvih študentskih časih. Bila je jesen 2007 in osebni profil na Facebooku je bila prva informacija, ki smo si jo izmenjali.
Pred prihodom v London nisem razumel privlačnosti velikega družabnega omrežja. Odrasel sem v družbi, kjer so vsi oddaljeni največ en telefonski klic in v kateri v desetih minutah pogovora z naključnim neznancem zaslutiš skupne sorodnike, sošolce ali sodelavce. V osemmilijonskem mestu so načini spoznavanja drugačni. Za počasno spoznavanje in nekajurno kramljanje večinoma ni časa ali priložnosti. Privlačna sogovornica z zabave bo izginila za vedno, če ni pustila elektronskega stika. V množici ljudi je treba nekako poiskati posameznike, s katerimi bi lahko nekoč pisal seminarsko nalogo, prijavil raziskovalni projekt ali ustanovil podjetje.
Osebni elektronski profili so bili zelo pomemben del družabnega življenja na kampusu. Fakukteta za obveščanje sploh ni uporabljala lastnega informacijskega sistema, ker je študente najlaže dosegla na Facebooku. Sošolci so vsak dan objavljali selfije iz knjižnic, s predavanj in izletov ter si izmenjevali informacije o koncertih in prehrani. Na dogodkih sem se kmalu naučil prepoznavati zbiralce elektronskih stikov, ki so doma pregledovali zbrane profile in izbirali tiste, ki so bili vredni njihovega časa. Elektronska podoba je bila tako pomembna, da so časopisi v modnih nasvetih čisto resno odgovarjali na vprašanje, kaj obleči za Facebook.
Vendar je nenehno lepotičenje elektronskih profilov že tedaj začelo kazati neprijetne stranske učinke. Nekatere sošolke so tarnale, da se ne morejo znebiti vztrajnih elektronskih zalezovalcev, ki so jim nekoč zaupale podatke. Po čisto vsakem dogodku sem se znašel na desetini fotografij, ki so jih objavljali uporabniki družabnih omrežij. Nikjer se nisem mogel izogniti zvoku fotoaparata na mobilniku – niti med športom ali kosilom. To me ni motilo samo zaradi vsiljivosti. Med pogovori s spletnimi podjetniki in študenti z drugih univerz sem izvedel, da naših objav ne spremljajo samo elektronski prijatelji, ampak so naši elektronski odtisi zanimivi tudi za drugačne gledalce.
Na srečanju mladih tehnopodjetnikov sem si tedaj prvič ogledal demonstracijo programa, ki je izdelal posameznikov elektronski dosje, sestavljen iz Googlovih zadetkov, družabnih omrežij, javnih podatkovnih zbirk in informacij, ki jih spremljajo trgovci. Razvijalci so jo nameravali ponuditi delodajalcem, da bi z njim preverili kandidate za službo in izbrskali morebitne mladostne grehe, zaradi katerih niso primerni za višji položaj (popivanje, divje zabave, droge, nespodobno vedenje …). Še ambicioznejše podjetniške zamisli so obljubljale, da je mogoče iz analize družabnih omrežij izdelati natančne osebnostne profile kandidatov, predvideti njihove vodstvene (ne)sposobnosti in najti skrite slabosti, ki jih običajni psihološki testi ali razgovori ne odkrijejo.
Rezultati teh družabnih analiz me niso prepričali, saj so ponudniki programov razvili zelo poenostavljene modele človeškega vedenja in niso upoštevali, da ljudje tudi objave na družabnih omrežjih nenehno prilagajajo družbenim pričakovanjem in pritiskom okolice. Vendar je bilo jasno, da podjetja, univerze in druge porabnike »človeških virov« zelo mikajo takšni algoritemski kadrovniki, ki da »objektivno« zaposlujejo ali izločajo kandidate. Zato me ni presenetilo, da so nekatere ugledne univerze in zasebne srednje šole čez nekaj let uvedle takšno preverjanje vpisnih študijskih vlog. In da so mediji vse pogosteje pisali o dijakih ali študentih, ki so jih izključili zaradi nespametne objave na družabnem omrežju – ali so se samo znašli na fotografiji, ki jo je brez njihove vednosti objavil nekdo drug.
Med pregledovanjem elektronskih profilov tedanjih sošolcev sem velikokrat pomislil, da za moje srednješolske in študentske neumnosti vedo sami tisti, ki so bili takrat zraven in se jih slučajno še spomnijo. Sedanje povezane generacije ne bodo več poznale takšnega privilegija, saj z nenehnimi spletnimi objavami nevede ustvarjajo trajne elektronske dosjeje, ki jih bodo nekoč pregledovali nevidni računalniški uradniki, ki bodo odločali o njihovi študijski in karierni poti. Brez možnosti pritožbe ali človeškega zagovora.
