Tiskane izdaje
Vsak človek je unikum, svojevrsten in edinstven. Tako morajo nanj in na njegovo (izgubljeno) zdravje gledati tudi zdravniki, pri vsakem pogovoru, diagnostičnem postopku ali terapevtskem posegu, ne glede na logistične ovire, ki jim jih na pot postavlja trenutna (ne)urejenost zdravstvenega sistema.
To seveda velja tudi za cepljenje, pa čeprav bi bilo, vsaj na splošno, mogoče sklepati, da je bilo o tovrstni zaščiti pred resnimi, včasih tudi življenjsko ogrožujočimi boleznimi vse že ničkolikokrat povedano. Ne nazadnje imajo tudi zdravniki, ki se ukvarjajo s cepljenjem – tako imenovani cepitelji –, pred seboj tovrstne smernice, v obliki navodil, ki zelo natančno opredeljujejo standardne postopke pred cepljenjem. Pojasnilna dolžnost ni priporočilo, ampak obveza, pravna.
V resnici bi po postavitvi vsake diagnoze in pred pisanjem vsakega recepta vsak zdravnik moral bolniku (ali njegovim staršem, če je pacient otrok) podrobno pojasniti, zakaj bo obolelemu predpisal določeno terapijo, se pogovoriti o njenih pozitivnih učinkih, pojasniti tudi možne stranske učinke in morda poiskati alternativno možnost, ki je pacientu kot posamezniku, ki ni edinstven le v fizičnem (medicinskem) smislu, ampak tudi v osebnostnem, bližja in jo bo bolje in laže prenašal.
Vsi vemo, da v praksi, vsaj praviloma, ni tako. Tovrstni poglobljeni pogovori so redkost, pri čemer velik del krivde pade na organizacijsko neustrezno urejen sistem, ki pa ne sme (p)ostati izgovor za »pozabljanje« na tovrstna opravila, saj bi ta morala biti obvezujoč spremljevalni del postopkov zdravljenja – če je bolnik res v središču sistema, če naj bo, kot poslušamo že leta in leta, res pomemben partner v procesu zdravljenja. Pojasnila, ki, nemalokrat tudi zaradi šoka ali strahu, pogosto ostanejo preslišana, bi morala biti takšna, da jih lahko razume vsak.
Ni ga človeka, ki si ne bi želel biti zdrav. In ostati zdrav. Ali znova postati zdrav. Takšna osnova je najboljši miljé za tvorno sodelovanje, ki vodi v uspeh pri zdravljenju. Zato zgolj jadikovanje nad slabo precepljenostjo slovenskega prebivalstva ne bo pripomoglo k spremembi, ki v tej sferi preventive v medicini med našo državo in sosednjo Avstrijo postavlja ogromno ločnico. Smo si Slovenci in Avstrijci res tako različni, kot bi lahko sklepali po (ne)odločanju za cepljenje? Ogroženost za okužbo s klopnim meningoencefalitisom je v obeh državah velika, dopovedovanja, zakaj bi se bilo treba cepiti, pa očitno povsem neprimerljiva – onstran meje se namreč za to cepljenje odloči skorajda 90 odstotkov prebivalstva, medtem ko pri nas precepljenost danes ne doseže niti deset odstotkov.
Od kod izvirajo tako velike razlike? Verjetno koreninijo tudi v danostih, v kakršnih ena in druga država na splošno skrbita za svoj narod in njegovo blaginjo. Tu so razlike tako rekoč na vseh ravneh tako velike, da se slovenskemu nihilizmu sploh ni čuditi. Ne nazadnje to vse bolj jasno potrjuje tudi volilna neudeležba, kot nadvse povedna pasivnost ljudstva, ki mu je prekipelo – ker so ga predolgo vztrajno prekrivali s plaščem naivnosti. Tega bi si zdaj želeli izposoditi mnogi, da bi se pred bližajočimi se volitvami lahko prikazali v povsem novi luči, kot prinašalci razvoja in ponavljavci praznih obljub, v katere nihče več ne verjame.
Po drugi strani pa obljube in zagotovila o koristih cepljenja niso privlečeni za lase, ampak temeljijo na neizpodbitnih zgodovinskih, strokovnih, empiričnih in znanstvenih dokazih. Kuga, zaradi katere je v 14. stoletju ugasnilo približno 100 milijonov življenj, je skorajda povzročila izginotje evropskega prebivalstva – taka usoda pa je, denimo, v resnici doletela stare civilizacije v Ameriki, zaradi črnih koz.
Takrat tega še niso znali preprečiti. Danes pa ima medicina v rokah zdravilo, ki je, kot vse kaže, v resnici postalo žrtev lastnega uspeha. Pri nas zagotovo.
