Tiskane izdaje
Še danes prevažam v prtljažniku avtomobila vezen nahrbtnik, v katerem sem nosila špagete, piščančja nabodala, čokoladice, kavo in riž. Na uredništvo je klicala gospa, da ima hrano zanje, pa sem šla. Potem je klicala druga, da me čaka spodaj pred Delom, da ima zanje zaboj domačih, neškropljenih jabolk, veliko bučo, domači kis in marmelado. Jim vse to lahko odpeljete? Lahko. Ni mi še uspelo odpisati na vsa elektronska pisma ljudi, ki bi radi podarili družini, kar lahko. Veliko se jih je začelo s stavkom: Nimam denarja, tudi meni ne gre dobro. Lahko kaj podarim, kakšen kos oblačil, hrano? Druga z besedami: Je v redu, če nakažem, ko dobim pokojnino? Zdaj nimam.
Glede na to, koliko ljudi nima, nas je znesek, ki ste ga zbrali za družino, očeta in mamo, brezposelna rakava bolnika, in malega, še ne dve leti starega Matica, šokiral. Kje vam je uspelo zbrati ta denar? Kako ste zmogli? Kaj ste si odtrgali od ust?
Ob vseh tipično slovenskih zgodbah, v katerih je jasno, da si želimo, da ti crkne krava, peronospora napade grozdje, in nas bolj veseli, da nam v kleti jabolka zgnijejo, kot da jih damo tebi, sosedu, ki z enim kolesom vedno parkiraš na naši zelenici, obstaja še drugi pol ljudi. Ki niso takšni. Ki se pripeljejo v Ljubljano, da ti dajo otroške čevlje za malega. Si odtrgajo od svojega minimalca, pa čutijo s tabo, češ, kako naj sama živim znosno (pojma nimate, kako nizko je že padlo dojemanje t. i. znosnega), ko pa berem, da obstaja nekje v Sloveniji družina, ki so jo za vogalom počakale bolezen, brezposelnost, tista razjedajoča bolečina čiste panike, ko ne veš več, v kaj se boš zbudil zjutraj. Izvidi, ki kar ne pridejo domov. Sem zdrava? Hrana, ki je ni. Kje naj potemtakem najdem optimizem, ki tako zelo zdravi? Pa Matic. Kaj on ve, kakšen je ta svet. Kakšen zna biti. Ogaben. In potem ti piše Bruno - ko ga vprašaš, kako je, zdaj ko ve, da pomoč prihaja - in reče: Nika, nimam besed, ker imam izbruh emocij in se ne morem zadržati! Ko pridem malo k sebi, vam odgovorim.
Kaj naj dodam? Naj govorim o srčni in sočutni slovenski duši, ki brezpogojno daje? Naj citiram prijateljico, ki je, ko sem ji zaupala veselo vest o zbranem denarju, mirno odvrnila: »Nagravžno.« Dobra volja mi je izginila z lic. Nagravžno? »Ja, nagravžno. Ker ravnokar premišljujem o Junckerju, ki je davkoplačevalce po vsej EU lepo 'obvaroval' pred obdavčenjem najbogatejših korporacij. In potem morajo državljani skrbeti za tisto, kar je v ustavi zapisano pod socialna država?! Nagravžno res, da še moram dajati državi, če to vse ponikne v raznorazne dokapitalizacije bank in tajne dogovore o nanodavčnih obremenitvah za najbogatejše. A to državo sploh še potrebujemo?«
Ima prav. Odgovornim in izvoljenim odnašajo rit revne upokojenke, ki čakajo vsak mesec na pokojnino kot na sveti gral, da se vi, legalizirani tatovi, prevažate po paralelnem svetu in davčnih oazah, za svetovanje najemate pravnike v armaniju, jim mesečno nakažete sto tisočakov državnega denarja, njihova največja skrb pa je, ali bo ipad mini dovolj mini, da gre v vuittona. Ali pač moško različico preplačanega imena, ki si ga kot za maškare vlečete nase, da se ne bi opazilo, da trohnite. Ima prav tale moja prijateljica. Pove, kar si vsi mislimo: M'rš!
