ABC polovičarstva

Bonitetne hiše so bile med zaostrovanjem dolžniške krize tako za ranljive države kakor za reševalce pravi strah in trepet. Njihove ocene, pogosto objavljene v nenavadnem času, so brez milosti odločale o ceni zadolževanja držav in posledično njihovih usodah. Razširile so se teorije, da je v ozadju delovanje treh velikih igralk z Wall Streeta pravzaprav želja spodkopati območje evra.

V političnih napadih na bonitetne hiše je bilo pogosto veliko logike kaznovanja prinašalca slabih novic. Denimo: niso si izmislile, da so javne finance več napol bankrotiranih evrskih držav nevzdržne in da ni gotovo, ali bodo v prihodnjih letih še lahko odplačevale dolgove. Večja težava je, da so v EU njihove ocene dobile skoraj uradni status in so zato postale nepogrešljiva podlaga za sprejemanje finančnih odločitev.

Bonitetne hiše so se sicer branile, da na podlagi natančnih algoritmov in presoj le izrekajo mnenja in napovedi. Toda: njihove ocene, s katerimi so krizne države sredi sprejemanja bolečih varčevalno-reformnih ukrepov pahnile v še globljo krizo, so imele vsaj kanec sumljivega pridiha. Posebno grenko je, da so bonitetne hiše imele takšno moč, čeprav je finančna kriza v ZDA pokazala, da so z odličnimi ocenami ničvrednih ezoteričnih papirjev (Nouriel Roubini) krepko napihovale balon.

»Vsi vemo, da so bonitetne hiše precej pripomogle k izbruhu finančne krize,« je ocenil evropski komisar Michel Barnier. EU je s ciljem vsaj nekoliko urediti njihovo delovanje res sprejela nekaj omejitev njihovega delovanja, a sprejete rešitve so ostale daleč od prvotnih ambicioznih ciljev. Trojica velikih bo še vedno imela ključno vlogo, tudi v Evropi. Države se bodo njihovega neprijetnega objema najlaže rešile, če bodo dobro gospodarile in ne bodo več ujetnice njihovih ocen.