Anonimni deloholiki

Naredimo eksperiment: koliko ministrov sedanje vlade lahko naštejete? Sam se imam za profesionalnega opazovalca politike in bi moral ob vprašanju, ki ga postavljam občinstvu, zardeti. Nisem namreč prepričan, da bi znal brez »plonk listka« našteti vse člane Cerarjevega kabineta. Hkrati pa bi si drznil staviti, da lahko še vedno naštejem vse člane vlade, ki je poslovala med letoma 1990–1992.

Je dejstvo, da po letu dni poslovanja Cerarjeve vlade članov kabineta, četudi je ta občutno manjši kot pred četrt stoletja, povprečen državljan ne zna odrecitirati, nekaj slabega ali nekaj dobrega? To dejstvo govori predvsem o normalizaciji političnega prostora. Dokler je bila politika spektakel, povezan s proizvodnjo zgodovinskih odločitev, so bili politiki zvezdniki javne scene. Danes se v politiki – vsaj v večjem delu politike – ne dogaja nič spektakularnega. Politika je postala relativno dolgočasna veščina upravljanja skupnih zadev. Celo ko gre za urejanje konfliktnih situacij, je spektakularnih potez malo.

Dejstvo, da je politika danes manj spektakularna kot v preteklosti, pa ne sme biti alibi, da politika ne bi opravljala svojega osnovnega poslanstva. Zaželeno je, da politika ni spektakel, kar je Cerarjeva vlada uresničila. Hkrati pa je vlada dolžna urejati skupne zadeve in tudi upravljati konflikte. In urejanje skupnih zadev in upravljanje konfliktov še vedno zahteva deloholike. Pri imperativu, da mora vlada urejati skupne zadeve, je Cerarjeva ekipa povprečna. In v ekipi je nekaj izrazitih šibkih členov. Ker je država še vedno na robu krize, si razkošja, ko je lahko del ekipe tudi nekompetenten ali zaspan, Cerar pač ne more privoščiti.