Avstralska »rešitev«

Kljub številnim krizam je migracijsko vprašanje še vedno tema, ki ima v EU veliko razdiralno moč. Optimisti sicer napovedujejo, da bosta brexit in izolacionizem Donalda Trumpa lahko zresnila in notranje utrdila Unijo, a takšnih znamenj še ni na obzorju. Članice se že poldrugo leto ukvarjajo z vprašanjem, kakšen naj bo solidarnostni ključ za delitev prosilcev za azil, ki pridejo v najbolj obremenjene države na zunanje meje.

Še luksemburški zunanji minister, prepričani Evropejec Jean Asselborn, je zato opozoril, da se ljudje upravičeno sprašujejo, zakaj sploh potrebujemo takšno Evropo, ki pod streho ne more spraviti niti rešitve za delitev bremen. Sedanji projekt delitve prosilcev za azil je popolna polomija, saj je bilo do zdaj iz najbolj obremenjenih članic, Italije in Grčije v druge članice premeščenih le okoli 10.000 ljudi.

Tako prihajajo na mizo rešitve, ki so vse dlje od opevanih evropskih vrednot. Temeljijo na logiki: če begunci ne pridejo na evropska tla, problema z njihovim razporejanjem po Uniji sploh ne bo. Po zaprtju balkanske poti in sklenitvi pakta s Turčijo na grške otoke prihajajo le še majhne skupine ljudi, povprečno manj kot sto na dan. Tam in v balkanskih državah živijo v mizernih razmerah. Toda: cilj je upravičil sredstvo – kaotičnega toka v srednjo Evropo ni več.

Četudi je pakt s Turčijo šibek, njegovo delovanje že velja za zgled pri iskanju drugih rešitev. Predvsem za Libijo, s katero Evropa že ima izkušnjo z urejanjem migracijskega toka v času Moamerja el Gadafija. Država, ki je že več let v popolnem kaosu, je izhodiščna točka za skoraj vse Afričane, ki se odpravijo na nevarno pot čez morje v Italijo. Lani je bilo v Italiji sprejetih več kot 180.000 migrantov. Država ponovitve tega – napoveduje se jih še več – menda ne bi zdržala.

Nemški minister za notranje zadeve Thomas de Maizière je predlagal, da v primeru množičnega priliva ljudi sploh ne bi več sprejemali v Evropi, ampak bi jih vrnili v varne kraje (na drugi strani Sredozemlja). Takšna rešitev po avstralskem zgledu bi bila hoja po robu mednarodnega prava in gotovo kršitev načel, na katerih je utemeljena EU. V evropski komisiji, denimo, poudarjajo, da mora biti vsakemu prosilcu za azil omogočena individualna obravnava.

Unija pravega vzvoda za vzpostavljanje stabilnosti v Libiji, kjer na pot čez morje čaka več sto tisoč ljudi, nima. Ocenjuje, da bo največ naredila z usposabljanjem libijske obalne straže, ki bo migrantom zaprla vrata za pot. Vsaj intenzivneje se je začela ukvarjati z deželami v notranjosti Afrike, denimo v Nigru, skozi katerega vodijo tihotapske poti. A vseh napak, narejenih v zadnjih desetletjih, ni mogoče odpraviti v kratkem času.

Migracijsko vprašanje je še vedno politično skrajno težko. V Uniji je na kocki schengenski sistem in populisti se krepijo s strašenjem pred prišleki. Nemčija nadaljevanje nadzora na notranjih mejah ne bo več utemeljevala samo z migracijskimi pritiski, ampak tudi z varnostnim položajem, povezanim s teroristično grožnjo. Če preboja ne bo, bodo zmagale ideje zagovornikov zapiranja za nacionalnimi mejami in drugih, ki se navdušujejo nad neuspehi EU.