Tiskane izdaje
V polfinale se bodo uvrstile Italija, Francija, Belgija in Poljska, če se bo strelsko razigral še Robert Lewandowski.
Seveda so moji polfinalisti delno izbrani tudi navijaško, kot, na primer, Italija, ki je krepko zaostajala za Nemčijo, zdaj pa so možnosti vsaj 50-odstotne, po malem tudi Poljska. Ampak v veliki meri sem jih izbral na podlagi videnega v osmini finala.
Kaj je bilo odločilno oziroma kaj je prevesilo jeziček na tehtnici na zmagovalno stran, je bilo očitno – maksimalna zbranost, disciplina v igri, homogenost, taktična popolnost in pri nekaterih reprezentancah izjemna telesna pripravljenost. Islandija je v tem elementu prednjačila, v taktičnem pa Italija. Če so se vsi ti elementi zložili v usklajeno celoto, so zlahka nadomestili tudi vidno pomanjkanje mojstrov. Ali kakovosti.
Italija je navdušila, ker je imela kot kitajski zid čvrsto obrambo z Gianluigijem Buffonom v vratih, s trojico belo-črnih stebrov Giorgiom Chiellinijem, Leonardom Bonuccijem, Andreo Barzaglijem in z zadnjim zveznim igralcem Danielejem De Rossijem. Zaradi zanesljive obrambe si je v napadalnih akcijah lahko privoščila več, igralci so bili bolj sproščeni, niso bili plašni in niso trepetali, kaj se bo zgodilo, če bodo izgubili žogo. Nemci bržčas premorejo največ kakovosti v zvezni vrsti, morda so dobili še strelca v Mariu Gomezu, vendar so na trenutke izpadali iz igre in ritma. Francija ima znanje, toda deluje še nezrelo. Kar je posledica tega, da je bila dve leti brez tekmovalnih tekem, zaradi česar je bil zanjo vsak dvoboj tudi učna ura in pridobivanje izkušenj. Ima pa Francija širino v kadru in udarnost v mladosti.
Portugalska se je najbolj mučila, toda razkrila je, da je zelo raznovrstna, da lahko igra napadalno in obrambno in se je sposobna prilagajati tekmecem. Selektor Fernando Santos je imenitno prečital Hrvate in jim dal lekcijo. Belgija je bila nedorečena in je kazala dva obraza. Eden je bil navdušujoč in se je zdel, kot da prihaja z drugega planeta, drugi je sila neroden. Luknjast! Anglija je bila nerazumljiva. Ne vem, kaj je bil razlog za polom, do Islandije je igrala zelo dobro, mislim pa, da je plačala davek za slabšo psihično pripravljenost.
Na prvo žogo bi vsak dejal, da sta Wales in Islandija zašla med osmerico najboljših. Valižani premorejo dva odlična posameznika, Garetha Balea in Aarona Ramseyja. Oba sta s pozitivnim pristopom in znanjem dvigovala raven kakovosti celotnemu moštvu. Wales je na igrišču delal, garal, bil je čvrst in to je bilo ob dobrem vodenju dovolj za preboj v četrfinale. Bale, Ramsey in drugi so izkoristili vse, kar se jim je ponudilo.
Islandija je presenečenje. Bolj ko jo poskušam razumeti in analizirati, bolj mi je jasno, da je povezanost med športom in stanjem duha (reda) v družbi odločilna za uspešnost. Nogomet, ki ga je iz tekme v tekmo predstavljala Islandija, je bil enostavno pošten. Odražal je odgovornost. Islandci so počistili s politično nesnago v državi, uprli so se njeni sprevrženosti in to jih v Franciji nosi.
