Banana komisarji

Tokrat se z ministrom Gregorjem Virantom, ki je sejo vlade predčasno zapustil, češ da hoče svojo politično pot končati častno in da pri tej kadrovski kuhinji in tej farsi ne bo sodeloval, ne bi mogli bolj strinjati. Izbira evropskega komisarja iz Slovenije je (bila) namreč prav to: farsa kadrovske menze v najslabši možni izvedbi. Za naše politične »elite« takšno sramotenje, še posebej pred institucijami EU, sicer ni nič nenavadnega ali nepričakovanega.

Pomembnejši politični igralci so s tem še enkrat dokazali, kako daleč so od tistega, kar razumemo pod pojmom evropsko. Namesto da bi iztisnili zadnje atome moči in politične kulture ter v Bruselj enotno poslali uglednega in priznanega kandidata – naravnost fantastično bi bilo, če bi tja poslali kandidatko, po katerih zaradi lastnih računov tako hlepi Jean-Claude Juncker – smo znova pristali med bananami.

To, da premierka predlaga sebe, da se predsednik Desusa vsakih 30 sekund odloča za novo funkcijo in da bi komisarka rada postala političarka, ki so jo volivci komaj posadili na stolček evropske poslanke, pravzaprav pove vse. In če to zavijemo v domači paket prej omenjene menze, je jasno, da v Bruselj pošiljamo seznam banana komisarjev.

Da bo slika še hujša, so kadrovsko palmo grobo stresli prav tisti, ki bi radi vstopili v novo vlado. Ne samo, da so prezrli želje SMC (njen izbor je bil prav tako še na meji sprejemljivega, saj kaže, da ne premore kadrovskega bazena, večjega od ene osebe), nakazali so, kakšen bo nov ministrski kabinet. To bodo partnerji, ki se niti o tem, koga poslati v Bruselj, ne morejo dogovoriti. Kako se bodo potem sploh dogovorili o ključnih položajih v državi? Da o ključnih odločitvah niti ne govorimo.

Še kdo pogreša tisto Bučarjevo o »guncanju afen«?