Tiskane izdaje
Čeprav te dni »praznujemo« deset let začetka finančne krize, strah pred njo še zdaleč ni minil, evropski bančni sistem pa kljub milijardnim sanacijskim injekcijam ni tako trden, kot nas poskušajo prepričati evrokrati. Po ukrepih, kot sta »striženje« bančnih vlagateljev in ustanovitev posebnega reševalnega sklada za banke, se je zdaj po poročanju Reutersa na bruseljskih klopeh pod taktirko predsedujočih Estoncev znašel še predlog o uzakonitvi možne zamrznitve bančnih izplačil, če bi banki grozil propad.
Predlog ni nov, saj to možnost že skoraj leto dni preigrava tudi evropska komisija, a tudi tokrat dviguje precej prahu in sproža številne pomisleke. To dokazuje tudi razdvojenost držav članic, ki so se na to temo v poletni vročini menda razšle brez odločitve o predlogu in z dogovorom, da bodo razpravo o tem nadaljevale septembra.
Kot je razumeti, naj bi bil osnovni namen izreka takšnega moratorija preprečiti množično dvigovanje denarja iz bank, kar je nedvomno ena največjih nevarnosti teh monetarnih hramov, saj lahko bančna panika zamaje tudi najbolj trdne bančne stebre. Predlagane rešitve so za zdaj menda šele delovni dokument, ki ga ne želi komentirati niti evropska komisija, a kritiki že opozarjajo, da bi utegnil biti to dvorezen meč.
Možnost zamrznitve bančnih izplačil oziroma njihova omejitev na minimum bi res lahko prinesla nekaj dodatnih dni za postavljanje diagnoze in zdravljenje obolele banke, a hkrati bi med varčevalce lahko vnesla strah, da ne bodo mogli do svojega denarja, zato bi posledično že ob vsakem sumu, da je z banko nekaj narobe, tekli dvignit svoja sredstva.
Ne tako oddaljene podobe čakajočih ljudi pred bankomati na Cipru in v Grčiji so še kako žive. Prav tako ni izključeno, da bi ljudje del prihrankov spet raje hranili v nogavicah ali jih namenili za druge, morda tudi bolj tvegane naložbe. Še posebej, če iz tega ukrepa ne bodo izvzete zajamčene vloge do 100.000 evrov. Pet delovnih dni ni malo, 20 dni, kolikor lahko izjemoma traja likvidnostna ledena doba, pa je lahko za posameznika, ki potrebuje denar, cela večnost.
Tanek led utegne biti tudi določilo, da bi lahko regulator takšen moratorij izrekel ne le za banke pred propadom, ampak tudi za takšne, za katere po njegovi presoji obstaja zgolj verjetnost, da bi se lahko potopile. Že pri bančnih razlastitvah se je pokazalo, da je imela evropska komisija pri reševanju bank v državah članicah različne vatle. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, kje bo tista meja verjetnosti, da bo regulator lahko odredil ustavitev izplačil, in kako se bo tudi pri tem zagotavljal enak meter.
Presenetljivo je, da razen Banke Slovenije, ki podpira relevantne napore za krepitev finančne stabilnosti bančnega sistema, ne ministrstvo za finance ne banke o tem predlogu za zdaj nimajo stališča, kakor da se jih to ne tiče. Glede na izkušnje z bančnim striženjem lastnikov bančnih delnic in podrejenih obveznic v Sloveniji bi vendarle pričakovali, da se bodo ob sprejemanju novih evropskih reševalnih ukrepov prižgale vse opozorilne lučke.
