Barikade

»Hočemo demokracijo brez kapitalizma!« so v sredo tudi v Frankfurtu klicali protestniki proti svetovnim finančnim ustanovam, v tem primeru proti Evropski centralni banki. Nejasen odnos med demokracijo in kapitalizmom je vse bolj osrednja razprava prvega obdobja enaindvajsetega stoletja. Kot večina prelomnih dogajanj tudi korenine teh čustev segajo v dvajseto in so zato predmet interpretacije, a tudi analize.

Pri Blockupy, Occupy in podobnih gibanjih gre pogosto za nostalgijo po političnem vidiku šestdesetih in sedemdesetih let, pri nekaterih iz lastnih izkušenj, pri mnogih drugih zato, ker bi se tudi sami radi bojevali za tisto, kar vidijo kot lepši svet. Pri tem pa se je spet vredno spomniti enega največjih praktičnih umov dvajsetega stoletja Steva Jobsa, ki je z več genialnimi tehnološkimi napravami revolucioniziral naš vsakdanjik. Jobs je bil gotovo otrok hipijske protikulture preteklega stoletja, toda ali bi svoj poslovni imperij lahko zgradil kje drugje kot v eni od dedinj demokratičnega in liberalnega kapitalizma? Jobs je bil »hipijski kapitalist«: ko je nehal z LSD, je genialni menedžer na (svobodni) trg pospremil številne revolucionarne izume.

Celo ikona protikapitalističnega gibanja Thomas Piketty relativizira svoje protikapitalistične zaključke, potem ko je v delu Kapital v enaindvajsetem stoletju družbeno neenakost pripisoval večjim dobičkom za kapital v primerjavi s tistimi, ki jih prinašajo gospodarske dejavnosti in še posebno delo: zdaj pravi, da so njegovi zaključki morda res veljali za čas pred prvo svetovno vojno, ne pa tudi za stoletje po njej. Mnogi kljub temu še vedno radi prisluhnejo sedanjemu grškemu ministru za finance Janisu Varufakisu, ki vse svoje predstave sodobne družbe utemeljuje na prerazporeditvi bogastva. Nesrečni predsednik ECB Mario Draghi je ujet nekje vmes. Sam upravičeno opozarja, da njegova ustanova z monetarno politiko blaži gospodarske šoke, in res ga imajo tako imenovani neoliberalni ekonomisti za vrhunskega prerazporejevalca bogastva.

Ob vseh gigantskih tehnoloških odkritjih je utemeljeno treba ponoviti tudi opozorila o nujnosti reševanja kapitalizma pred kapitalisti (Raghuram Rajan) ali, bolje povedano, pred tistimi, ki poskušajo z nelojalno konkurenco zakoličiti svoje privilegije. Vsaka pametna država bi morala tudi aktivno spodbujati ustvarjanje vseh svojih državljanov, na primer s pomočjo dobremu razvoju otrok, omogočanjem nenehnega izpopolnjevanja za odrasle - ter seveda s širjenjem svoboščin, tudi ekonomskih. Na voljo bo vse manj preprostih delovnih mest, človek pa že genetsko ni ustvarjen za brezdelje. Tudi tisti, ki si tako neznansko želijo na barikade, bi se morali zavedati, da se bodo s temi izzivi najuspešneje ukvarjale prav razvite kapitalistične (in demokratične) družbe, kot so se tudi že do zdaj. V avtokratskih državah, ki jih nekateri tudi kličejo na pomoč, sami še demonstrirati ne bi smeli.