Beg v anonimnost

Prvič, odkar obstaja samostojna Slovenija, je svet javnega UKC poskusil izpeljati postopek izbire generalnega direktorja tajno. »Nismo hoteli iti preko želje nekaterih kandidatov, da ostanejo anonimni. Prosili so, da se jih ne izpostavlja, da ne bi bili negativno označeni v časopisu,« je pojasnil predsednik sveta UKC Tomaž Glažar.

Misel Tomaža Glažarja pomeni bistveni zasuk v dosedanjem razumevanju delovanja javnih ustanov in javnih medijev. Ker je predstavnik vlade, je njegova izjava vredna vse pozornosti. Če kaže na splošno namero vlade, da svoje odločitve skriva pred javnostjo, še toliko bolj.

Za javnost delovanja javnih institucij se družba zavzema v imenu preglednosti in poštenosti. Kakšni so torej kandidati, ki se prijavijo za gospodarjenje s 430 milijoni javnega denarja na leto in se pri tem ne želijo razkriti javnosti? Kakšni so njihovi grehi, da se tako zelo bojijo? Ali imajo vsi, ki se prijavijo za javne funkcije, greh? Je to morda pogoj za imenovanje? Pogoj, ki zagotavlja, da bodo lahko bodočega direktorja izsiljevali razni dobavitelji, politiki, lobiji? Če nimajo greha, zakaj se bojijo izpostaviti? Pa tudi – kakšna dvojna merila so to? Vsakemu javnemu uslužbencu lahko javnost po zakonu vsak hip pogleda v drobovje, kandidat, ki namerava postati njihov direktor, pa tega standarda ne bi sprejel in niti svojega imena noče razkriti!

Kandidati se menda bojijo medijskega blatenja. Če je to res, je prav, da si novinarji izprašamo vest. Ali s(m)o res vedno v službi javnosti in kdaj nismo?

Vloga medijev je povsod enaka: nadzirati vse vrste oblasti, da ne podivjajo. Slovenski mediji smo ničkolikokrat dokazali, da opravljamo svoje poslanstvo. Spomnimo se zadnjega imenovanja ministrice za šolstvo Klavdije Markež, ki je na nepošten in goljufiv način prišla do svoje magistrske naloge, česar ni pravočasno ugotovila vlada, ampak mediji. Kdor zavestno greši na enem področju, bo najverjetneje na vseh.

Težava pa nastane, kadar podivja kateri od medijev. Ko je v službi javnosti le še na videz, v resnici pa podložen interesu neke ozke skupine ali posameznika. Ko zaradi nepomembne napake ali celo brez nje govori o nekom slabo in mu tako odvzame kredibilnost. Ko torej postane sodobni inkvizitor. K »blatenju« močno prispevajo tudi organi pregona, ki množično opravljajo hišne preiskave in še nedolžne ljudi izpostavljajo javnosti kot krive, nato pa svojih sumov niti ne potrdijo niti ne ovržejo. Kot bi sežigali čarovnice na grmadi.

Od vsakega novinarja in vsakega urednika posebej je odvisno, koliko je žrtev ali pa služabnik takih interesov tudi sam. Upamo si domnevati, da smo vendarle v veliki večini v službi najširše javnosti. Da informacije, ki jih dobimo, preverjamo in smo kolikor se le da objektivni in korektni. Zato se ne moremo strinjati z mislijo, da je treba kandidate za direktorje in druge pomembne funkcije zaščititi pred mediji. Takšna misel, kaj šele ravnanje je nevarno za demokracijo. Kdor hoče ostati anonimen, pač ne more kandidirati za javno funkcijo.