Bela norost

Ko so v Fergusonu konec novembra znova izbruhnili neredi in se prelili v požige in ropanje, so vsi, od predsednika Baracka Obame do veljakov lokalne temnopolte skupnosti, obsojali nasilje. »Nikoli nisem videl, da bi zažiganje avtomobilov prineslo boljši zakon o človekovih pravicah,« je dejal predsednik. Pri tem so za zgled dajali Martina Luthra Kinga in njegovo gibanje za državljanske pravice, ki se je upiralo z nenasilnimi protesti in državljansko nepokorščino.

Toda (ameriška) zgodovina je prepredena z nasilnimi izbruhi, ki so prinašali spremembe. Spopad med stavkajočimi delavci in policijo na chicaškem trgu Haymarket je 1886 okrepil delavski boj (in Evropejcem prinesel 1. maj, praznik dela), krvava Bitka na gori Blair med rudarji in policijo 1921 je bila ključna v gibanju za organiziranje sindikatov. 1969 so nasilni protesti pred barom Stonewall v New Yorku rodili moderno gibanje za pravice istospolno usmerjenih. »Nemiri so jezik preslišanih,« je opozarjal tudi Martin Luther King. Nemoč ljudi, ki ne vidijo drugega izhoda.

Eden od odločilnih preobratov za uresničevanje zahtev gibanja za državljanske pravice so bili nemiri v losangeleški četrti Watts, kjer se je policija 1965 šest dni spopadala z razbesnjeno temnopolto množico. Mnogi v afriško-ameriški skupnosti jim danes pravijo kar Upor v Wattsu. Komisija, ki je preiskovala ozadje tragedije s 34 mrtvimi, je kot vzroke navedla visoko nezaposlenost, slabe šole in na splošno slabše življenjske pogoje temnopolte skupnosti. Zveni zelo sodobno.

»Ljudje, ki se stežka prebijajo skozi življenje, nimajo šol, telovadnic in igrišč, nimajo služb,« je upokojeni košarkar Kenny Smith te dni zapisal v javnem pismu svojemu slavnejšemu kolegu in prijatelju Charlesu Barkleyju, ker se je ostro znesel nad vandalizmom v Fergusonu. Smith pravi, da ljudje težke razmere lahko premagajo, se vdajo in živijo v njih, ali pa postanejo njihove žrtve. »Podobe gorečih stavb in ropanja v Fergusonu so me pobile, toda ni šlo za izmečke, pač pa ljudi, ki so jim čustva zameglila razum, da niso zmogli premisliti svoje jeze,« opozarja.

»Govorjenje o rasnih odnosih v Ameriki je nesmisel. Ni rasnih odnosov. Beli ljudje so bili nori, zdaj postajajo malo manj nori. Reči, da so temnopolti napredovali, pomeni, da so si zaslužili vse, kar se jim je zgodilo pred tem,« je komik Chris Rock pred dnevi v pogovoru za New York Times opisal ameriško realnost. Po njegovih besedah izvolitev prvega temnopoltega predsednika sicer kaže na napredek. Napredek bele Amerike, ker je pristala na kaj takšnega.

Toda hkrati šest let ostrega nasprotovanja konservativne desnice Obami kaže, da bo potrebno vsaj še generacijo ali dve, preden bo dokončno minila »norost bele Amerike«, ki ima denar, vpliv in moč. Vprašanje je, ali imajo ZDA toliko časa. Razočaranje, ki ga je prineslo spoznanje, da prvi temnopolti predsednik še zdaleč ne pomeni enakopravnosti, je hudo. Te dni je tudi na ulicah New Yorka mnogo temnopoltih mladeničev, ki pravijo »je..š mir, hočemo pravico...«