Bele rokavice

Med vsemi družbami, ustanovljenimi v davčnih oazah, je 40 odstotkov kitajskih in azijskih družb.

Objavljeno
06. april 2016 22.29
Zorana Baković
Zorana Baković
Vse, kar potrebuje visoki kitajski funkcionar, da bi bil videti moderen in uspešen, je par belih rokavic. Pa ne tistih iz bombaža, s katerimi se Pekinžani na kolesih zavarujejo pred prahom, temveč tistih, s katerimi se pokrijejo umazane roke, ki so globoko posegle v korupcijo.

»Bele rokavice« so modni dodatek obrabljene ideologije. Pravzaprav so to ljudje, ki v imenu članov politične elite kupujejo nepremičnine na Azurni obali, odpirajo družbe na Britanskih Deviških otokih, skrbijo za njihove otroke na Harvardu in pazijo na to, da kakršno koli že pranje denarja, ki je bil pridobljen po nezakoniti poti, ne bi pustilo sledi na neomadeževanem imenu družine z revolucionarnim rodovnikom.

Ko so panamski dokumenti pogledali med prste kitajskih belih rokavic, nam pravzaprav niso razkrili ničesar, česar ne bi že prej vedeli – sicer resda z veliko manj podrobnostmi in brez konkretnih zneskov denarja. Že dolgo se namreč ve, da je generacija Mao Zedonga otroke pošiljala v korejsko vojno, medtem ko generacije, ki Kitajsko vodijo skozi reforme, svoje sinove in hčere pošiljajo v tujino.

Problem je, da z njimi odhaja tudi kapital. In tako se bo v omenjenih dokumentih po vsej verjetnosti pokazalo, da se je na Karibske otoke preselila skoraj tretjina kitajskega bruto domačega proizvoda. In čeprav samo dejanje ustanovitve družbe v tujini ni a priori kriminalno dejanje, pa tu ne gre za ljubezen do eksotičnih otokov, temveč za odpor proti davčnim predpisom. Lahko bi celo rekli – za odpor proti lastni državi.

Kaj torej po Wikileaksu in Snowdnovih odkritjih prinaša še en »leaks«? Predvsem popolnejšo sliko globalne ureditve v ogledalu brezkompromisne resnice. Kaj vidimo? Ameriko, ki vohuni, Kitajsko, ki pere denar, Evropo, ki počne eno in drugo, a nekoliko manj agresivno, nato pa spet Kitajsko, ki vohuni, da bi zavarovala oprane vsote denarja, in Ameriko, ki pere denar, zaslužen z vohunjenjem.

Tako, takšen je ta naš pogumni novi svet.

Kaj nam v nadaljevanju govori podatek, da je med vsemi družbami, ki so bile ustanovljene v davčnih oazah, 40 odstotkov kitajskih in azijskih družb? Predvsem to, da je na Kitajskem in v Aziji nasploh največ denarja. Drugič, da je dinamika sprememb tu največja. Tretjič, da je tu transparentnost najslabša, in četrtič, da je tu represija najstrožja. Povedano z drugimi besedami, popolni pogoji za nenadzorovano ekstazo kapitalističnih vijug.

Kaj torej imamo? Korupcijo kot sistem, ki pravzaprav deluje, oddaljene otoke, ki s prefinjenim britanskim naglasom zagotavljajo trdne pravne okvire, tuje poslovneže, ki so ekonomsko diplomacijo sprevrgli v diplomatsko ekonomijo in ki zato, da bi zagotovili vrnitev naložb, kar sami ponujajo par belih rokavic funkcionarjem, ki jim bodo olajšali pot do dobička, pri tem pa še kulturo češnjevega cveta.

Kakšnega češnjevega cveta? Tistega, ki simbolizira minljivost življenje in opozarja, da je priložnost za uživanje tu in zdaj. Biti član partijske elite na Kitajskem je danes isto kot cveteti na češnjevi veji. Zdaj zagrabi vse tisto, kar se ti ponuja. In odnesi čez ocean na katerega od otokov, ki je prelisičil zgodovino in ki obožuje denar, predvsem če ga prinesejo ljudje z belimi rokavicami in trdno stisnjenimi ustnicami.