Beneški belle époque

»Dol z bienalom, zažgimo kapitalistične paviljone!« Tako je vzklikala množica ob odprtju Beneškega bienala burnega leta 1968. Skoraj pol stoletja pozneje se največja svetovna likovna oziroma vizualna manifestacija kaže kot kulturna ekstravaganca par excellence, v zakulisju pa je več prerivanja držav in posameznikov kot kdaj prej v 120-letni zgodovini te prireditve.

Da so nacionalne prezentacije povsem zgrešen pristop, je jasno že dolgo, letošnja trenja pa so dokaz, da bo treba bienale dolgoročno zastaviti povsem na novo. Ne samo da je izbor v nacionalnih paviljonih večinoma namenjen zgolj kričavi promociji, ki ne izbira sredstev, bienale je postal poligon za dokazovanje prestiža. Še posebno države, ki si želijo ob ekonomskem in vojaškem vzponu nov položaj zagotoviti tudi v kulturi, ne izbirajo sredstev. Kitajska je tukaj najbolj kričeč primer, ob razkošnem lastnem paviljonu so mimogrede uzurpirali še kenijskega, kjer se od osmih umetnikov predstavlja kar šest Kitajcev; to kaže na vzvišen odnos, saj je velik del Afrike že dolgo nekakšen kitajski protektorat, poleg tega pa je edini umetnik s kenijskim potnim listom kipar in slikar Armando Tanzini, ki je italijanskega rodu.

Potencirano izpostavljanje političnega in družbenega angažmaja se prav tako lahko obrne proti organizatorjem, saj se je svet v zadnjem času tako histeriziral, da lahko že najmanjša provokacija povzroči konflikt. Ne gre zgolj za »uradne« projekte, kot je začasna transformacija katoliške cerkve v mošejo ali razkazovanje oblačil zlorabljenih žena na oltarjih beneških cerkva, temveč tudi za gverilske akcije, kot je bila kratkotrajna ukrajinska »zasedba« ruskega paviljona. Incident se je končal mirno, nedvomno pa lahko pričakujemo še kakšno tovrstno provokacijo, ne nazadnje bi lahko celo domislica Marca Biaginija, ki se je naokoli sprehajal v flourescentni burki, sprožila kontroverzne odzive.

O tem, da se zdi umetniški politični aktivizem po desetletjih povsem sterilnih praks dokončno passé, ne gre izgubljati besed, pravzaprav je bil učinek prav nasproten, saj so akutni problemi, prevedeni v »umetniški« jezik, izgubili vso ostrino in se transformirali v estetski objekt in nekakšen artistični »sluming«, torej ekshibicionistično razkazovanje nasilja in bede. Če pomislimo, da je bilo v te namene zgolj v Benetkah porabljenih nekaj sto milijonov evrov, s katerimi bi lahko rešili ali pa ublažili vrsto problemov, ki so predstavljeni v instalacijah, fotografijah in videozapisih, se zdi absurd še večji.

Sicer pa bi lahko oceno letošnje prireditve – tako kot že nekaj let zapovrstjo – strnili v kratek stavek, da je vsega preveč in obenem premalo. Prevladuje prazna forma, ki bi jo Heidegger kot ultimativno težnjo po dražilu naših čutov ocenil kot »uporabno fiziologijo«, res tehtnih refleksij je malo. Morda je teza, da gre za nekakšen karikiran klon belle époque, nekoliko pretirana, vendar je glede na prevlado lažne monumentalnosti in – kljub navidezni socialni in politični občutljivosti – povsem frivolno distanco do realnih stisk in težav sveta kar točna.