Birokracija

Evropska komisija (EK) je obvestila Slovenijo, da mora v proračun EU vrniti 8,9 milijona evrov, ki jih je od 2006 do 2008 dobila kot evropske subvencije za neposredna izplačila, do katerih so upravičeni kmetje, če razpolagajo z dovolj velikimi kmetijskimi površinami. Evropski revizorji, ki so revizijo za omenjeno obdobje opravili že leta 2008, Sloveniji očitajo, da je med kmetijske površine, ki so upravičene do subvencije, vključila tudi neupravičene površine, ki so premajhne oziroma v resnici niso kmetijske površine (ceste). Slovenci naj bi do več denarja prišli z zvijačo: nekaj manjših kmetijskih površin je bilo v dokumentaciji, ki smo jo poslali v Bruselj, umetno povezanih s t. i. mostički oziroma povezovalnimi pasovi, ki so manjša, do subvencij neupravičena ozemlja povezali v dovolj velika za evropske normative.

Denar, ki ga bo Slovenija vrnila naslednje leto, s finančnega vidika ne predstavlja nepredvidenega stroška, saj smo zanj izvedeli že pred enim letom in bi utegnil biti celo enkrat večji, če ga slovenski pogajalci v Bruslju ne bi uspeli pošteno oklestiti. Sproža pa številna vprašanja: od tega, ali gre pri omenjeni »kazni« za pikolovstvo bruseljske birokracije ali za slovensko goljufivo naturo, do splošnega vprašanja glede črpanja evropskih sredstev – famoznega načina pridobivanja denarja, ki naj ga Slovenci ne bi obvladali, ker nimamo dovolj usposobljenih kadrov, ki bi se znali uspešno prebiti skozi zapletene, obširne in dolgotrajne administrativne postopke.

Kar zadeva prvo dilemo: ali je 8-milijonska kazen upravičena ali ne, poznavalci menijo, da se za bruseljsko kaprico – kot je videti na prvi pogled – skriva tudi tehtnejši vsebinski razlog oziroma strategija EU. V konkretnem primeru bi lahko bil problem, da so slovenske kmetijske parcele majhne in preveč razdrobljene, kar ima za posledico manjšo učinkovitost. Če gre za to, potem je razumljivo, da EU ni v interesu, da subvencionira majhne, razdrobljene in neučinkovite parcele.

Kaj bi se morali Slovenci naučiti, da bi bolj uspešno črpali evropski denar? Za začetek bi morali izboljšati kakovost razpisov, ki jih pripravljajo slovenska ministrstva in agencije. Izkušnje namreč kažejo, da gre za velik razkorak med tujimi in slovenskimi razpisi, ki so pogosto nejasni, vsebujejo nasprotujoča si navodila in potrebujejo veliko dodatnih pojasnil in naknadnih popravkov besedil. Neredko je treba pri pogodbah, ki jih podpisujejo z izbranimi izvajalci, naknadno dodajati anekse le zaradi slabo pripravljenega razpisa, ki so ga pred objavo površno pregledali ali pa posamezna določila niso dovolj premislili, zato so posledice pogosto nepredvidljive oziroma v praksi neizvedljive. Odvečna, zapletena in nerazumljiva administracija, ki po nepotrebnem obremenjuje izvajalce, je v glavnem posledica tega, da tisti, ki pišejo razpise, nimajo izkušenj, kako nek projekt, ki ga načrtujejo na papirju, steče v praksi.